Karnija (Plöcken pass) in Logarska dolina – uvod v skupne ture

Karnija (Plöcken pass) in Logarska dolina – uvod v skupne ture

Written by Bostjan

August 20, 2014

Kot je večina članov AS Ajdovščina obveščenih tudi letos poskušamo pospešiti plezanje in izkušnje z bolj organiziranim pristopom do skupnih tur. V zadnjem mesecu smo tako organizirali dve. Za prvo (27.julija) je bil mišljen Vršič vendar nas je deževno vreme prisililo v iskanje alternativ. Jaz, Jernej in Barbi smo tako alternativo dobili nad Plöcken passom. Malo v dežju, več pa na suhem smo splezali smer Spigolo del Infanti (5b/4a-4b, 200m). Ambicije so bile še za kakšno smer v Panetone vendar s (plezalno) starostjo izgubljam tudi moj čut za orientacijo. Včasih sem imel problem najti potek smeri, včasih vstop v smer. No sedaj pa niti ne dobim več prave steze do stene. Kam to gre… Tako smo hodili 1 uro po napačni stezi. Seveda velik P. na skali in puščica nista »prižgala svetilke«, da lahko dostop gre tam. Ampak sedaj vemo za drugič.

Naslednja skupna tura je potekala 2 in 3 avgusta v večinoma lepem vremenu v Logarski dolini. Tokrat se je ture udeležilo 7 plezalcev, 2 pohodnici in 1 družina, ki si je v nedeljo popoldne ogledala pravljični svet Logarske doline – poleg lepot imaš možnost obiskati domovanje 36 pravljičnih bitij. Če se fokusiramo samo na plezalni del je večina prespala že večer prej na Okrešlju. Jaz in Danijel pa sva po nočni vožnji bivakirala v avtu pri Rinki. Ko spiš v avtu je predvsem pomembno, da je avto tako parkiran, da imaš glavo višje od telesa ali nog. Najboljši je kot cca 10 stopinj, pa se spati tudi od 5 stopinj naprej. V kolikor je to obratno zalo težko spiš. To sva ugotovila šele ob 2 zjutraj in obrnila avto. Spanje je bilo potem boljše še vedno pa ne tako, da ne bi ob 5 zjutraj hitro vstala in odšla novim pustolovščinam naproti. Okrešelj je izredno lepa ledeniška dolina. Poleg naravnih lepot pa v koči pečejo še izjemno borovničevo in ja-bučno pito. Podobno pito sem hotel narediti tudi doma vendar mi še ni uspelo. Običajni recept za pito, je da damo noter sladkor, maslo, moko, jajce, premešamo in damo v hladilnik. Ko se testo strdi ga naribamo na pladenj malo popečemo, dodamo sadje (po izboru) in še malo popečemo. Vendar je meni doma takšna pita postala malo trda. Na Okrešlju je bila bolj mehka, kot bi bila kvašena. Zato sumim, da imajo še kakšno skrivnost, katero pa še moram ugotoviti. Sobotni večer po prvi preplezani smeri je bil tudi čudovit. Družbo so nam delali člani in članice AO Celje. Pridih romantike je dodala kitara. Kitarist je poleg številnih znal ene take lepe narodne pesmi, da je še trdnim možem, preizkušenim v raznih situacijah, ob večernem mraku stopila solza v oči. O damah pa, da sploh ne govorimo. Seveda smo peli tudi na bolj poskočne ritme in pa dodali tudi kakšno primorsko (še dobro, da smo imeli Egona). Herojske zgodbe, dobra družba, kitara, hribi,… ni čudno da so si nekatere plezalke na glas želele tesnejše družbe drugega spola. Vendar mlajših od 25 let !?! Žal pri nas ni bilo nobenega takšnega in jim nismo mogli ustreči.

Drugače, pa smo v Mali Rinki jaz, Barbi in Jernej splezali Igličevo smer (V-/IV, 350m) in pa Vzhodno smer (IV/II-III, 350m). Predvsem prva je izredno lepa in v nekaj ključnih raztežajih moraš kar potegniti. Skala je dobra, mestoma pa zahteva zanesljivo preverjanje in korak. Prav tako je na dveh ali treh mestih potrebno malo pogledati za potek smeri. Zato velja vabilo mladim članom, da se v njej preizkusijo vendar s pravšno pozornostjo oziroma mero orientacije. Ne hitet mladi prijatelji brezglavo skozi težave ampak se razglejte in z glavo, ne mišicami naprej! Drugače pa sta Barbi in Jernej zelo suvereno opravila s smerjo.

Egon, Marijan in Danijel pa so v Turski gori poskusili v Szalay-Gerinovem razu (III+. 300m) vendar jih je začetek nevihte prisilil v spust. Le-ta je trajal kar nekaj časa vendar je bila odločitev pravilna. Smer Egonu ni dala miru zato jo je drugi dan splezal z Juretom.

Tako smo vsi dobili svojo porcijo plezanja (nekateri pa tudi borovničeve pite). V galeriji so tudi slike iz vzponov v Rinki in Turski gori (komentarjev pod slikami ni ker še ne vem kako). Sedaj pa novim dogodivščinam naproti!

Simon

Categories

Archives

You May Also Like…

Košutova spominska smer

Košutova spominska smer

V ponedeljek avgusta zjutraj sva z Mihom Ž. (Obalni AK) začela vzpon na zgornje ravni iz prijetne češke koče, kjer sva...

Viktorija

Viktorija

V soboto zvečer po raznih težavah z usklajevanjem, z Maticem greva proti Kovinarski koči v Krmi. Kjer slučajno srečava...

0 Comments

Submit a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *