Paklenica

Written by AOA

October 26, 2014

Pakla je zakon, še posebej če greš tja s Simonom, ki je bil tam že n-krat in pozna skoraj vsako smer. Zato se nisem niti trudila v množici smeri izbirati kaj bi bilo primerno za nas pripravnike.

V petek zvečer smo se odpeljali proti Paklenici, brez jasnega plana kje bomo spali. Verjetno na obali, kot v študentskih časih :-). Kasneje se pridružimo Maticu in Vidu v kampu, kjer se zavlečemo kar v prazno jedilnico. Zjutraj, še v temi, vstopimo v park, preden se sploh pojavijo pobiralci vstopnine. Sedaj sem se že naučila, da ko Simon vstane, moraš res na hitro spakirati, sicer te pusti za sabo. Tako sem izpustila celo umivanje zob, ni bilo časa. Na parkirišču pa popusti Simon in pristane na zajtrk. Verjetno bi on pojedel le kako čokoladico in šel v steno.

Gremo v Mosoraško smer. Simon pove, da je 5c, v glavi zavrtim film iz zadnjega raztežaja v karnijskem plezališču Panetone. Pa se potolažim, da nas je tam ulovila ploha in da to ni za primerjat. Plezali smo tokrat v dveh navezah, Simon v vodstvu in Marijan ter Jernej in jaz izmenično. Bilo je hladno in pihal je veter, tako da sem komaj čakala, da sem prišla na vrsto za plezanje. Smer je bila cel dan v senci, tako da smo na štantih le pobožno gledali drugo stran soteske, ki se je kopala v soncu. Vse je šlo v redu, dokler nismo prišli do najtežjega raztežaja. Na vrsti sem bila za vodstvo. Na začetku je šlo ok, Simon mi zakriči, da mi bo spustil štrik, da bo lažje, pa ga ne čakam, ker vidim oprimke. Vendar terjajo kar precej moči. Zato pade A0. Ne spomnim se več kdaj pred mano vseeno spustijo štrik. Rečem si, da je bolje plezat druga, kot delati A0. Vendar gre le do velikega zagozdenega kamna, ki se rahlo maje. Vsa navita poskušam, pa ne gre. Nesrečno gledam v problem, ki bi ga kot druga verjetno lahko rešila, če bi bil to začetek plezarije, sedaj pa se ne morem premakniti. Zato me Simon potegne čez. Jerneju je šlo podobno kot meni. Štant je bil v skoraj navpični steni, mali stop, da nasloniš noge, štrik pa je ves čas padal dol. Bala sem se, da se zatakne za kako skalo. Na štantu sem čakala neskončno dolgo. In potem si postavim znano vprašanje, kaj sploh delam tu? 🙂 Ko sem končno lahko štartala, sem bila čisto trda od mraza, pred mano pa skalni skok in na vrhu še malce previsno, prsti pa trdi. Super!, si rečem. Nekako gre, pred vrhom skoka pa nikakor. Meče me ven iz stene. Če bi bilo težko, bi me sigurno počakali, si rečem. Se umirim, postavim drugače, dobim ravnotežje in zlezem. Potem je šlo do vrha. Priznam, da me je tik pred vrhom Simon dobro zategnil, da sem šla čez zadnji skok. Na vrhu sonček, toplota, rokovanje in nato po stezi v dolino. Dovolj za en dan. Sledilo je druženje z Vipavci, degustacija vin vipavskih in ajdovskih članov ter zaslužen počitek.

Naslednji dan Simon izbere smer Nosorog. Pristop 2 minuti. Uživaško plezanje na soncu. Privošči nam zadovoljstvo ob suverenem plezanju brez A0. Z Jernejem zopet izmenično do vrha. Bolijo le dlani od hrapave skale prejšnjega dne.

Marijan se po sestopu odloči, da mu je plezanja zaenkrat dovolj, fotografiranja pa še ne, Simon, Jernej in jaz pa bi splezali še eno smer, saj je pred nami še cel popoldan. Gremo v Celjski steber. Super začetek, ki kar zavede. Potem par metrov, kjer je najprej navilo Jerneja, ki se spusti in mi da prednost. Zdi se mi, da se da, vendar le dokler ne pridem na vrsto. Vsa pozornost se mi zoži na širinskega pol metra pred mano. Ne najdem poti, načina, ničesar. Vem, da sem na tem, da se navijem, ker sta za mano že dve smeri. Sprašujem se če bom potem uspela še enkrat poskusiti. Zato se odločim za A0. Nisem ponosna, vendar sem se premaknila navzgor do poličke, od koder je bilo lažje in je šlo do vrha. Jernej za mano naredi isto. Marijan nas fotka s ceste. Kasneje premišljujem o tem težjem delu. Pogledam še Marijanove posnetke Simonovega plezanja in ugotovim, da sva oba z Jernejem pozabila, da obstajajo oprimki in skala tudi bolj levo in desno. Ne vem, če bi šlo, vendar me jezi, da se mi je pozornost zoožila na skalo tik pred mano. Tolažim se, da je mogoče temu botrovala utrujenost. Bolj verjetno pa neizkušenost.

Vesela sem, da je Simon izbral težje plezanje in da je pripravljen neizkušene voditi v zahtevne smeri, kjer spoznaš svoje trenutne meje in svoje občutke ob tem. Izjemno! Vesela sem, da smo pospravili Nosoroga, vendar je bila izkušnja v Mosoraški in Celjskem stebru (kljub A0 in vlečenju čez skalo) neprecenljiva. Ni vsak pripravljen voditi pripravnike v situacije, kjer napredujejo in se toliko naučijo.

Splezali smo:

– Mosoraška 6a/5c  (5b, A0; 350 m)
– Nosorog (4b, 150 m)
– Celjski steber (5a, A0; 150 m)

Barbi Močivnik

Categories

Archives

You May Also Like…

Košutova spominska smer

Košutova spominska smer

V ponedeljek avgusta zjutraj sva z Mihom Ž. (Obalni AK) začela vzpon na zgornje ravni iz prijetne češke koče, kjer sva...

Viktorija

Viktorija

V soboto zvečer po raznih težavah z usklajevanjem, z Maticem greva proti Kovinarski koči v Krmi. Kjer slučajno srečava...

1 Comment

  1. Boštjan

    Odlično, fotke pa sploh speechless…14. me vživi v dogajanje:)) jea, alternativa!:)

    Reply

Submit a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *