Stara smer, Osp

Written by AOA

November 16, 2014

V nedeljo se dobiva z Simonom. Pobere me ob 6. uri zjutraj. Alpski štart torej.

Pod smerjo sva okrog pol osmih.

»Fak, to je pa precej nagnjeno.«, mi uide. Nekako dvomim, da bom sposoben priti tule čez.

In greva. Simon – prvi cug, kratka in lahka uvertura v sledečo plezarijo.

Drugi raztežaj zgleda neprijeten. Precej nagnjen kot, ki ga razpolavlja poč. Na fraj je 7a, ker pa v poči gnezdijo leteče miši, postane nemogoč. Torej: gurtne ven in akcija, za to smo pač prišli 🙂

Na vrhu raztežaja zaštantam in pogledam pod rit. Brrr, neprijetno. Potem pogledam še v desno – linija starih svedrovcev ustvarja umetno pot, ki nekoliko absurdno kar rine v vse hujše previse.

Ko Simon pripleza do mene, začnem (takole, skrivoma) namigovati na to, da bi se lahko obrnila.

Gladko me presliša – njemu se pač jebe, on je že navajen.

Zapleza v drugi raztežaj: Seže po svedrovcu. Vpne vrv. Prestavi lojtrco. Vpne sebe. Seže po naslednjem varovalu in vanj vpne vrv. Prestavi lojtrco. Vpne sebe… In v tem monotonem ritmu nadaljuje naslednjih 15/20 horizontalnih metrov, nato pa še kakšnih 5 vertikalnih (vertikala je tukaj zelo šlampasto uporabljen pojem).

Nekako splezam za njim. Pohvali me, da mi gre v redu. Itak, jaz sem navajen se vlačiti po kompletih.

Naslednji raztežaj je moj. Ko začenjam me je strah. Pač, še kar izpostavljen položaj je (in tega RES ne maram). Ko pa pridem okrog prve strehe vpnem tretji, mogoče četrti svedrovec, in najdem ritem. Vlečem se po svedrovcih kot, da bi bil za to ustvarjen. Pač, jebe se mi zato, da svedrovci škripajo in, da je pod mano kakih 80 metrov zraka. Stari, kakšno prosto plezanje? Fuck that shit. Proti vrhu raztežaja, se mi prikaže priložnost, da uporabim nekaj tega znanja prostega plezanja. Nasmehnem se tej priložnosti, in ji pomaham. Vpnem komplet in se povlečem.

Simon se pride za menoj. In začne naslednji raztežaj. Ta je že bolj normalen. Prosto 7a, s tehniko pa A0. Zelo hitro ga prepleza jaz pa za njim.

V bistvu je potem zanimivega konec.

Aja, pa še, da ne bo lažnega poročanja (čeprav nimam nič proti njemu, da ne bo kdo narobe razumel) zadnjemu 6b+ kotu sva se gladko izognila, tako da sva splezala lažji raztežaj levo od njega.

Smer bi definitivno priporočal vsem. Najboljše je ker v njej sploh ni treba znati plezati. Nekateri (internet) pišejo tudi, da je smer psihološko zahtevna, ker je v njej mnogo starih svedrovcev – to je res. Vendar je med njimi, tako, na vsakih 4, 5 metrov nov, svetleč obroček poguma.

Vid Štrancar

Categories

Archives

You May Also Like…

Košutova spominska smer

Košutova spominska smer

V ponedeljek avgusta zjutraj sva z Mihom Ž. (Obalni AK) začela vzpon na zgornje ravni iz prijetne češke koče, kjer sva...

Viktorija

Viktorija

V soboto zvečer po raznih težavah z usklajevanjem, z Maticem greva proti Kovinarski koči v Krmi. Kjer slučajno srečava...

0 Comments

Submit a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *