Val di Cogne

Written by AOA

March 6, 2015

Pravijo, da so dolomiti najlepši pozimi. Dolgo časa sem bil mnenja, da so naše Alpe najlepše. Da sem se prvemu dejstvu na lastne oči prepričal, sva s soplezalcem Jernejom Zavrtanik podala na 9 dnevno plezalno avanturo. Na ponudbo športnega plezalca Klemna Bečan, sva odšla v dolino Aoste, še bolj točno v Val di Cogne (izgovorjava “konje”).

Prvi dan nas je čakala 650 km dolga vožnja, tako da ta dan ni bilo kaj dosti plezanja, razen nekaj visenja na kovinskih nadstreških na počivališčih. Zvečer smo prišli v apartma in naredili hitri plan za naslednji dan.

Drugi dan, 26.2.2015 sva najprej odšla v mesto Cogne, kjer sva dobila plezalni zemljevid ter odšla v dolino Lillaz kjer se nahajajo slapovi. Dostop do slapov traja od cca 10 min do 2 uri, odvisno od oddaljenosti. Ker je bil lep dan in sva bila kar pozna, sva se pri dostopu razgledovala slapove vseh oblik, dolžin in težavnosti. Vsi slapovi žal niso bili narejeni. Tisti, ki pa so bili pa so imeli notri vsaj po 2 – 3 naveze. Tako, da sva hodila in hodila, dokler po dobri uri hoje nisva našla enega lepega slapu. Tudi zgaženo ni bilo nič. Sva jo urezala kar po plaznici strmo navzgor. Po dobru uri hoje, udiranja in kletja sva prišla do vznožja slapu. Kar se da hitro sva se pripravila, navezala in začela plezati. Težje raztežaje sem plezal jaz, lažje pa Jernej. Lep slap, z nekaj plezanja po zmrznjeni travi in malce miksanja po granitu – Les piolets disparus, II/3, M, 150 m. Navzdol sva se spustila po vrvi. V dolino sva skoraj tekla, saj naju je čakal prevoz in še noč naju je lovila.

Tretji dan smo bili bolj zgodni in smo bili pod steno že bo 7.30 uri. Odšla sva do najbližjega slapu Lillaz. Ko sva prišla tja sva bila prva. Ob opremljanju je za nama prišlo nekaj navez. Na hitro sva se navezala in odbrzela novem vzponu naproti. Kmalu po prvem “cugu” sva videla kaj ta slap ponuja. Veliko sprehajanja in nekaj plezanja. Vsi “cugi” so dolgi cca 10-15 m, z veliko sprehajanja in vlečenja vrvi. Najboljši je bil zadnji del, ki je najtežji in visok dobrih 30 m. Po plezanju naju je čakal še dolg sestop. Za nama je bil drugi slap Lillaz, III/3 plus, 220 m. Čeprav so po celotnem delu navrtana sidrišča za spust, sva raje sestopila peš. Po tem sva odšla do naslednjega slapu. Do tja sva se kar pošteno napešačila, saj je začetek slapu visoko nad dolino. Oba utrujena od pešačenja sva se opremila, nahrbtnike pustila ob vstopu in zagrizla v prvi raztežaj. Ta slap je bil težji in daljši. Složno sva plezala. Cepini in dereze so dobro prijemale v led, vijaki pa so odlično vrtali luknje za varovanje. Tudi tu so bila sidrišča opremljena s svedrovci. Dve navezi nad nama sta vsake toliko vrgli dok kak kos ledu in kamenja, a velike nevarnosti ni bilo. V zadnjem raztežaju naju je čakalo nekam malega miksanja čez majhen previs. Za nama je bil slap Lillaz gully IV/4, M, 300 m. Še nekaj 60 m dolgih spustov po vrvi in bila sva na vstopu v smer. Sestop v dolino je bil malce hitrejši.

Četrti dan smo malce pospali in odšli v smeri malce kasneje. V planu je bil lep slap po imenu Tubrog, četrte stopnje težavnosti. A ob vstopu v slap sva videla, da je kar lepe sinje modre barve. Še predno sva začela plezati je doli prišla naveza dveh francozov, ki sta rekla, da se ledeni slap spreminja v vodni slap. Nič kaj presenečeno, saj je sonce sijalo direktno v slap. Vseeno sva potegnila prvi raztežaj, kjer sva res videla, da teče voda iz slapu. Obrnila sva se in odšla nazaj v dolino. “Kaj pa zdaj?” sva se vprašala. Prišla je ideja, da greva ponovit Lilaz slap v free solo izvedbi. Prišla sva do slapu, pustila vso opremo poleg cepinov in derez pod slapom in začela plezati. Ker ni bilo varovanja je plezanje potekalo hitrejše.Ugotovila sva, da je varovanje izguba časa. To je hec, da ne bo pomote. Gor in dol sva bila v uri in pol. Vmes sva posolirala še ne krajši slapič. Tako, da ta dan ni bilo zabeleženega nobenega vzpona.

Peti dan smo odšli v sosednjo dolino po imenu Valnontey. Odšla sva do prvega slapu po imenu Lauson. A že pri dostopu sva videla, da teče voda iz slapu. A vseeno sva se po krajšem pomenku odločila, da poskusiva. Bo pa kaki vijak več za varovanje. Že na polovici prvega raztežaja sem videl, da je led gnil in da slap razpada. Prišel sem nekako do vrha raztežaja, naredil abalaka in se spustil nazaj dol. Ko sva pospravljala opremo je med tem nekajkrat posijalo sonce v slap in naju je začelo obstreljevati s koščki ledu. Videla sva, da ta dan ni za slapove, saj je bilo kar nekaj stopinj nad ničlo. Odločila sva se da je dan za pristop nad 2000m. Odšla sva do prve gostilne, povprašala za napotke, težko plezalno opremo pustila v baru in odšla v hribe. S seboj sva vzela samo en nahrbtnik, kjer sva imela dva para derez, dva cepina, nekaj malice in vetrovki. Nahrbtnik sem nosil jaz in sem izgledal kot šerpa za Jerneja. Hodila sva po res lepi muljateri in sva bila še takoj na prvem neizrazitem vrhu Toules (2113m). Od tam naprej sva odšla še na en neizrazit vrh Pacheu (2275m). Na najino srečo je bila narejena gaz in ni bilo potrebno gaziti v globok sneg. Odšla sva naprej, saj je bil cilj priti do koče V’ttorio Sella na višini 2589 m. Vmes sva skočila še na majhen vrh Grand Lauson (2500m). Prišla sva ko koče, kjer sva odšla do zimskega bivaka. Presenetilo naju je opremljenost bivaka. Notri celo elektrika in jedilni pribor. Pogledala sva zemljevid in se nagledala koliko tri tisočakov naju obdaja. Čakal naju je sestop in malce padanja iz gazi v sneg. Se mi je prvič zgodilo, da sem zabredel iz gazi v globok sneg in se udaril v moje orehe. Ker je bil najin prevoz zaseden s plezanjem, sva odšla peš v Cogne in si privoščila pivo pred policijsko postajo.

Šesti dan je bil namenjen relaksiranju. Razlog je bil vreme; dež in visoke temperature niso ravno za plezanje slapov. Zatorej smo se odločili, da gremo pogledat drytolišče. Majhno drytolišče je ponujalo zatikanje in miksanje. Najprej smo se zagnali v svečo in skalo, lepo M4-ko. Po končanem plezanju sem se podal splezat zaledenelo smreko. Ko sem se na vrhu plazil med vejami sem se vprašal o smislu mojega početja. Odgovora nisem našel.

Sedmi dan se nas je nebo usmililo in nam podarilo idelane razmere za plezanje. Ob dolgem dostopu pod slap, smo se razgledovali naokoli in opazili, da se po včerajšnjem dežju slapovi počasi podirajo. Vsaj tisti na vzhodni strani. Namen sva imela plezati slap po imenu Patria, vendar je bilo notri že lepo število navez. Zato sva se odločila, da greva sosednji slap, ki je ponujal eno težavnos nižje. Pod slapom sva se opremila, navezala in udarila v led. Na začetku je po slapu curljala voda, vendar že po koncu prvega raztežaja se je stanje spremenilo. Led in pomrznjen sneg. Idealno za pikanje. V zložnem tempu sva se prignala do vrha slapa. Še nekaj spustov po vrvi in sva bila pod slapom. Za nama je bil slap Acorage, III/3, 200 m. Spustila sva se do potke in si pospravila opremo. Moja najboljša poteza dneva je bila, da sem s seboj vzel superge. Gojzarje sem pospravil v nakupovalno vrečko. Zgledal sem kot turist, a podplati so mi bili hvaležni. Ob prihodu do avta pa me je začelo mraziti. Misel mi je odplavala na dan poprej, ko smo toolali in me je prepihalo. Zvečer ob družabnih igrah, sem postajal bolj in bolj gnil.

Osmi dan je bil zame filmski dan, saj sem zbolel in ostal v apartmaju. Jernej pa je šel pozihrat Klemna, ki je napadel in tudi preplezal eno najtežjo smeri v dolini, Jedi master III/M11. Jernej je bil priča temu dogodku.

Zadnji dan pa je bil čas, da gremo domov. Zaloge hrane, denarja in dopusta so nam pošle. Poslovili smo se od doline Cogne in šli na dolgo pot proti domu.

Če potegnem črto in naredim kratek povzetek, je bilo plezanje in sama dogodivščina res odlična. Še malce reklame, dolina Cogne ponuja ogromno število aktivnosti. Pozimii plezanje slapov, smučanje, poleti pa pohodništvo, plezanje in še kaj.

Morda se poleti vrnemo v dolino v kak slap. Neopren imamo. Zna biti, da bomo ta prvi.

Jure Ličen

Categories

Archives

You May Also Like…

Košutova spominska smer

Košutova spominska smer

V ponedeljek avgusta zjutraj sva z Mihom Ž. (Obalni AK) začela vzpon na zgornje ravni iz prijetne češke koče, kjer sva...

Viktorija

Viktorija

V soboto zvečer po raznih težavah z usklajevanjem, z Maticem greva proti Kovinarski koči v Krmi. Kjer slučajno srečava...

1 Comment

  1. Ožbej Marc

    Fanta bravo!

    Reply

Submit a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *