Turni Golaki I aka Psi so čuvali avto

Written by Tadej

March 5, 2016

Kar se mora ni težko to vendar vsak ve part II.
Evo, ponovno pišem poročilo, moje drugo. Vedno me doleti čast pisanja ob epskih podvigih.
Letnemu času primerno, je bilo zadnje čase veliko govora o turni smuki.
Moja prva se je zgodila pred približno 4 leti, ko smo se z bratom in kolegom odpravili na Golake…v poznem popoldanskem času, z neturnimi smučmi na hrbtu in brez lučk v nahrbtniku..po cca 2h urah gaženja v hrib, s snegom do kolen, smo se odločili za spust glede na to da se je že mračilo. Kar pametna poteza moram rečt. Imeli smo se fajn.
Tadeji sem že večkrat rekla da bi lahko Ožbeja kaj nažicali da gremo s turnimi, saj mi je omenila, da lahko zrihta opremo. Nekaj se je govorilo da bi šli prejšnji vikend ampak je vse zamrlo. Potem pa v četrtek iznenada mejl od Ožbeja , da če je kakšen kandidat za Golake. Nasmešek do ušes in takoj pišem Tadeji če je videla mejl. Odgovor pozitiven, s pomislekom: »Ma misliš d’ ns uzame s sabu?«
Bi blo za uprašat Ožbeja ja, če mu bo dalo se ubadat z nami, sploh z mano, k nism še nikoli bla s turnimi. Pišem Ožbeju. Še en pozitiven odgovor, z uro in lokacijo zbornega mesta: 18.30, v Lokavcu pred cerkvijo.
Ob 18.15 me Tadeja pobere v Selu in pičimo proti Lokavcu. Tam naju že čakata Ožbej in Tadej in iz obrazov si jima lahko prebral kako komaj čakata na vijuganje med smrekami, po novozapadlem snegu. Tadej dobrovoljno ponudi, da gremo z njegovim avtomobilom in naj kar preložimo opremo. Rečeno storjeno. Vsi prisotni in prisebni in že smo se vozili proti Predmeji. Pot je bila splužena in smo se odločili, da potegnemo naprej dokler se bo dalo. Približujoč se končni postaji opazimo da bomo imeli družbo. Izkazalo se je da sta brhka mladeniča (domnevno dva iz Kamplc tima) že zaklučila s smučarskimi radostmi in sta se odpravljala domov. No, usaj pot sta nam zgazla. Tenkju veri mač. Zložimo opremo iz avtomobila in se začnemo štimat. Podhlače, dolgi štumfi, smučarska majica, bunda, hlače, čelada, pancarji, rokavice in seveda kot se za zimske razmere spodobi tudi obvezni del zimske opreme, lavinski trojček. Moram rečt da sva s Tadejo bile res opremljene, še boljš ku šefe, razn z eno razliko… »Punce, ste? Dejmo smučke!« In v tistem začnejo Tadeji delat klikerji v glavi (po moji teoriji je mogla jest banane. Meni namreč ful pomagajo pri spominu. Kot takrat naprimer, ko sm zgubila plezalke..ma to je zgodba zase): »Ma smo pozabli pse v avtu!« Pešak it iz. Ožbej je sicer predlagal, da nama s Tadejem neseta smučke, ampak se nismo dale. Smučke na hrbet in gremo. Ob tej priložnosti morm rečt da so poučne urice zadnje čase kar redno na sporedu, če že ne na dnevni bazi, na tedenski zagotovo.
No, hmali je zakuhalo in so vrhnji sloji romali v nahrbtnike. Tadej prvi, potem jaz, za mano Tadeja in zadnji Ožbej. V tem vrstnem redu je naša četica korakala proti Golakom. Tadej je večkrat omenil, da zamenjamo na hrbtnike in ko smo že gazile s snegom do kolen smo le sprejele to kavalirsko gesto. Fanta sta potem šla malo hitreje naprej, midve s Tadejo pa sva si ga uzele na izi in padle v debato. Pogovor je nanesel na razno razne reči. Od tega da sva Ožbeju pokvarle sanjsko turno smuko, ki jo je komaj čakal pa celo do ideje da bi si pa lahko naredile bivak. Ubistvu sploh ne bi imele dosti dela glede na to da se mi je na enem mestu udrlo do pasu in sem ob samoreševanju pustila za seboj luknjo, ki je precej spominjala na zadnjo fazo izgradnje bivaka. Fanta sta naju počakala in ko sva ju dohiteli sta naznanila, da je še pol ure do vrha. Oh, sej to bo pa hitro…
S Tadejo pademo nazaj v debato..nekaj mi omeni da upa da je kolega naštimal prav vezi na smučeh. Ko sem prvič srečala Bojana mi je deloval kul tip, ki ima rad red in je dosleden, tako da ji brez pomislekov pritrdim da sigurno je… Čez nekaj časa zakričim naprej kolko je še in dobim nazaj odgovor da še pol ure. Predlagam, da kdor bi rad potoval v času, nej gre na Golake. Tam je zmeri pou ure. Spet gre nekaj časa mimo in rečem Ožbeju, nej mi pove realno stanje, kolko časa še. »Ponavadi se rabi še 10 minut…ma na te razmere bo še pou ure…« Osom. Te pou ure me je precej spominjalo na stare čase ko smo s familjo šli na morje…po jadranski magistrali… »Tata kdaj bomo, bomo hmali?« »Ja ja, še dva ovinka in smo tm.« Pou ure in dva ovinka…words to remember.
Počasi se pomikamo naprej, pihalo je za use odnest. Aja, umes sva s Tadejem zamenjala nahrbtnik, tako da sem spet imela smuči na hrbtu. Je kar doživetje jih imet na hrbtu ko ti vetr piha za use odnest in spet zagaziš pou metra u sneg. ZAKON 😀 Par deset metrov pred ciljem spet ni šlo nikamor..preveč udiranja…zato sva s Tadejo uklople 4WD in po vseh štirih smo v šusu ble na vrhu. Hajfajf uspelo nam je. Seveda kot dokaz je blo treba narest sebek oz. bolj znan selfie. Žal naši pametni telefoni niso hoteli sodelovati. Useeno nam je uspelo posneti par zmazkov. Predlagam da mogoče organiziramo v sodelovanju z Marijanom kakšen tečaj fotografije v ekstremnih razmerah, vetru, mrazu, ponoči. Bi znalo pridet prou.
Fanta že opremljena, s smučmi na nogah, midve s Tadejo pa sva komaj pancarje zapenjale. No, jaz sem morala še najprej skidat sneg vn. Če me Ožbej ne bi priganjal naj pohitim, ker mi bojo zmrznili prsti, bi še snežaka naredila usput. Sicer pa moji prsti so bli prou uredi. Čutla sm jih, premikat sm jih tudi upala brez problema. So pa rokavice, ki sm jih obesla na palce malo zmrznle. Glede na to da je moj termostat rahlo pokvarjen in sem nadpovprečno toplokrvno bitje, kar vas velika večina že ve, so se moje rokavice kar hitro odtajale ko sem jih nadela. Tadeja in Tadej sta v tem času že šla naprej, Ožbej me je pa čakal, da dam še smučke na noge in greva. Ožbej, se ti že kar tle zahvalim za tvojo potrpežljivost. Hvala.
Leva smučka je gor, še desna..ne gre…ubistvu gre, ma ne gre…pogledamo velikosti..desna večja od leve..ar ju fakin kidin me. Izobraževalni dan na Golakih, majkemi. Useeno nekako rata da zapnemo smučko in gremo. Po par metrih sem že v snegu. Ustanem, popravim, gas naprej…pa spet ribnem…ustanem, popravim, naprej… Noup, tako ne bo šlo. Tadej začne pregledovati smučko, če bi se dalo kako naštimat vez. Nakar potege iz prve pomoči škarjice in začne šraufat. Prva pomoč zna pridet prou za marsikej. Tadejeve mehanične veščine so kmalu obrodile sadove. Nekaj se premika…še malo…in pancer gre na vezi, kot pepelkino stopalo v izgubljeni čeveljček. Kot ulito. Dva zavoja, o ja..to pa bo šlo. 
Tadej in Ožbej sta kot prava profesionalca vijugala med smrekami, jaz in Tadeja smo pa bolj igrale vlogo ratraka za morebitne pohodnike naslednji dan, da jim ne bo treba toliko gazit. Smo naredile pa tudi neka zavojev, sicer s trdimi koleni, ampak je šlo. Smrečenje je šlo h koncu in sledila je še ciljna ravnina. S Tadejo sva vseeno dobile napotke, da če bo šlo prehitro naj samo zapeljemo s smučine. Ker sem se v zgornjem delu proge držala precej nazaj sem od Ožbeja dobila še dodaten nasvet: »Ngni se naprej, k čenje bo šlu ku Elija!« Ben, sm se ngnla bol naprej in hmal je blo treba preklopit na tek na smučeh da je spet mal zalaufalo, k tko ni šlo nikamr. Kaj kmalu smo bili pri naši izhodiščni točki. Vsi navdušeni, kljub tehničnim težavam in Ožbej je že koval načrte za ponovno smuko naslednji dan….
Hvala celi ekipi za družbo in potrpežljivost. Blo je super!
Polona Vetrih
Turna smuka na Golakih, 03.03.2016
Uživali: Ožbej, Tadej, Tadeja, Polona

Categories

Archives

You May Also Like…

Nad Vršičem

Nad Vršičem

Po preigravanju milijarde drugih hribovskih plezalskih variant, ki so potem padle v vodo zaradi vremena, ki je grozilo...

Rojstnodnevno rajanje po hribih

Rojstnodnevno rajanje po hribih

Z Boštjanom v petek vstopava v Puntarsko v Vršacu. Spodnji del smeri ni ravno najlepši, so pa zato zgornji cugi toliko...

Indijansko poletje

Indijansko poletje

Soboto sva z Borutom Demšarjem izkoristila za Indijansko poletje v Dolgem Hrbtu. Smer nama je vzela več časa kot sva...

0 Comments

Submit a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *