Delavska grapa

Written by Tadej

March 21, 2016

Delavska grapa

(kar smo iskali, to smo dobili)

Ravno dober teden nazaj sem na plezalni deski zamenjal navadne lesene kocke (za drytooling) za plezalne oprimke, saj v hribih ni prave zime oziroma ni za plezat. A lej ga vraga, baje ni vse tako slabo. Me pokliče Jure Leban, član Soškega AO, če bi šla splezat Delavsko grapo v Bavški grintovec. Na moje vprašanje, če je grapa narejena, me šokira, če ne greva tja, ne bova vedela. Malce sva pregledala vodničke za opise in skice. Še najboljši opis je na strani od primorskih sten: „Ves čas slediš grapi s strmimi skoki, vse do vršnjega grebena“

V sredo, 16.3.2016 sva se dobila v Tolminu, kjer sva spila pivo, naredila bojni plan in šla zgodaj spat, ker sva morala še bolj zgodaj vstat.

Na najino presenečenje, ko sva tovorila opremo v avto, je bilo presenetljivo toplo, cca. šest stopinj plusa. No, ko sva se vozila proti Bovcu je postajalo hladneje, samo kaj preveč pod nulo vseeno ni šlo. Potem pa še tisti „jebemu ma***, saj ni nič snega“ Kar je bilo obrnjeno na jug, je bilo vse kopno. Vsaj začetni del Svinjaka je bil kar kopen. Stene, katere gledajo na sever pa so se bohotile s kar precejšnjo količino snega. Šele ko sva prišla pod vzhodno steno, sva videla, da je kar nekaj snega v grapi. Edino malce naju je skrbel tisti skok, ki je sicer 75 stopinj naklona, a v slabih razmerah ocenjen s skalno V, A0. Sva zaradi tega vzela štrik, nekaj klinov, metuljev in vponk. Nahrbtnik je bil zaradi tega malce težji, a ziher je ziher. Še zadnje priprave preden sva zapustila avto in sva se podala novi dogodivščini naproti.

Smeri naproti sva šla malo po strugi oziroma izteku grape, malo pa po neki lovski stezici. Po slabi urci hoje sva prišla do prvega snega, ki ga je prinesel plaz. Nadaljevala sva še brez derez, saj je bil sneg dokaj mehek, ni bilo kaj preveč strmo in snežne krogle so nudile lepe stopnice. Vsake toliko se je kaka krogla zmaknila iz pod nog in sva oba zložno zaklela. Ko pa je sneg postal pomrznjen, pa je bil čas, da se okitiva z vsem železjem, še najbolje s tistim, ki je pod podplatom. Oba sva imela petzlovega risa. Kmalu po tem se je tudi naklon malo povečal, a še ni bilo prehude strmine. Grapa je postajala ožja. Nisva dolgo hodila, ko se je pojavilo sonce iz nad horizonta. V trenutku je postalo vroče. Ravno za kratke rokave. Bo vsaj malo barve. Tudi tam, kjer je bil sneg pomrznjen, se je začel taliti. Dereze so še prijemale, a so se začele delati cokle, kar je oteževalo hitro napredovanje. Kmalu sva prišla do prvega skoka, ki je bil lepo zalit in sva ga na hitro preskočila. Pri drugem in tretjem pa nisva imela te sreče. Skoka sta bila zalita, a ravno toliko, če je kdo malce preveč zabil cepin v led, je okel rekel „živjo skala“. Nadaljevala sva z veliko mero previdnosti. Prve težave so bile za nama. Grapa se čisto malo položila in poširila. A sneg je bil južen in se je na trenutke kar fino udiralo. Tudi vsake toliko je kak majhne plazek prisopihal mimo naju. Dobil sem to čast, da delam stopnice za sotrpina. V kar dobrem tempu sva nadaljevala, nakar sva prišla do skalne zapore oziroma kar konkretnega skoka, kateri pa ni bil v opisu. Našla sva neki prehod v desno po zalitih skalah in travi. Zagledala sva izstopno grapo, a midva sva šla po tem obvozu proti desni. Upala sva, da se bo kje dalo prečiti nazaj v smer in izstopu naproti. Našla sva prečko, malce tečno in strmo a vseeno zadosti dobro, da sva prišla nazaj v smer. Moram priznati, da sva bila oba kar malo načeta. Sploh zaradi sonca, ki je cel čas nabijal v naju. Soplezalec je imel sončna očala pri sebi, jaz pa v avtu. Drugega nama ni preostalo, kot da se potrudiva in odpikava izstopno grapo. Moram reči, da ko sva se pogovarjala, nisem opazil, da je grapa postajala strmejša. Sem moral cepine zapičiti kar visoko, da sem se potegnil naprej. A olajšanje je bilo na vidiku v obliki obsijanega snega. Po dobrih petih urah odkar sva zapustila avto, sva bila na grebenu Mužcev. Tam sva seveda obvezno si čestitala za preplezano smer in si zaželela varen sestop.

Sledila pa je dilema, kako priti iz grebena na označeno, s snegom prekrito markirano pot. Odločila sva se, glede na to, da je sneg kar mehek, da greva dol brez derez, saj bi tvegala cokle na podplatih. Previdno sva šla do roba grebena in odkrila, da pot doli spoh ni strma, kakor je izgledalo iz vrha. Hitro sva izgubljala višino in se napotila proti koči na planini nad Sočo. Vmes sva opazovala plaz, ki je zgrmel iz vrha Bavškega grintavca. Bolj sva se bližala koči, bolj se je začelo udirati pod nama. Vsake toliko je kdo od naju zagazil z nogo skoraj do tal. Nekajkrat kar oba skupaj. Zadeva ni bila več smešna, saj je bil pred nama še kar konkreten kos sestopa. Izrečene kletvice bom tu izpustil. Kmalu sem začutil, da moji gora-tex čevlji in gamaše izgubljajo bitko z mokrim snegom. Imel sem poplavo v čevljih. Sotrpin pa na srečo ne. Po nešteto korakih in zdrsih sva prišla do suhe podlage in je sestop potekal hitreje. Vmes sva zaradi naplazenega snega izgubila pot in nadajlevala po gamsji stečini. Izgubila sva nekaj dragocenih minut in se vrnila nazaj na markirano pot v dolino. Kdor je že sestopal iz Bavškega grintovca ve, da se sestop vleče in vleče. Ko že človek vidi sočo in soško cesto, a te kar noče in noče biti tu. Da ne dolgovezim s sestopom, prišla sva v vas Soča. Da pa najine avanture ne bi bilo prehitro konec, naju je čakal še pet kilometrski marš do avta. Vmes sva štopala vozilom, a preveč sreče nisva imela. Tudi zaradi tega, ker je mimo prišlo šest vozil, od tega štiri iz nasprotne smeri. Neka ženska z otroki se naju je usmilila in Lebana prepeljala do njegovega avta. Še kratka vožnja nazaj v Tolmin in s tem se je zaključila najina plezalna avantura.

Še kratek povzetek. Res lepa grapa, ki bila bila morda boljša v kakem oblačnem vremenu. Smer je obrnjena na vzhod in je v precejšnji meri kar odprta, tako da imajo sončni žarki prosto pot do snega. A vseeno nisva šla samo na izlet in preverjat razmere. Do naslednjič.

Jure Ličen

Plezala: Jure Ličen in Jure Leban (Soški AO)

Smer: Delavska grapa v Bavškem grintovcu

Ocena: III+ 75/45, 800 m

Čas: 5h od avta do vrha in še 4h za sestop

 

Categories

Archives

You May Also Like…

Zajeda Travnika VI-,A0/V, 700m

Zajeda Travnika VI-,A0/V, 700m

Ko govorimo o porazih v gorah običajno mislimo neuspel poskus v kakšni smeri. Težji in veliko resnejši porazi so...

Deye-Peters

Deye-Peters

Zadnji julijski petek sva z Maticem izkoristila za plezanje ene najlepših smeri v Julicih. Smer ima res odlično skalo...

Ferajnovski tabor Misurina

Ferajnovski tabor Misurina

AO Ajdovščina smo se od 17. do 20. julija mudili v okolici Misurine in se zapeljali tudi do Tofane. Ferajnovski tabor...

0 Comments

Submit a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *