Dibonov raz

Written by Marijan

July 9, 2016

Tale plezarija ima predzgodovino. Najprej smer svojo lastno. Osmi avgust 1909. Angelo Dibona (eden najboljših gorskih vodnikov tistega časa – sličica v galeriji) in Emil Stübler prva preplezata to smer v dolomitski Veliki Cimi. Danes je to Dibnov raz. Klasika.

Potem sto in nekaj let nič takega, kar bi se me tikalo, lani pa prvo dejanje moje zgodovine te smeri, predlaga jo Dean, jaz stisnem rit, Boštjan Deanu svetuje, naj ne rine z glavo skozi zid (hvala!), in potem skočimo takrat na isti hrib po normalki.

Letos se Dean s predlogom za Dibona namesto mene loti Barbi, soproga je za, jaz malo poguglam, zdi se mi, da bi mi zdaj to za razliko od lani morda celo šlo in se za nazaj prepričujem, da mi je dovoljeno cvikniti pred polkilometsko štirico. Čeprav se morda komu to upravičeno tudi zdi smešno. Jebat ga.

Kontaktiram še Egona, je ZA. Tako včeraj, na edini dan v tem tednu ko tam ni napovedanega dežja ali sneženja, dve navezi AO Ajdovščina na vstopu v smer ob vznožju Velike Cime (2999 m). Alpinistično gledano okoli pozne osme ure (Simon, ne se zgražat! :-)), da je temperatura že vsaj malce nad nulo. Skoraj navpična skalna gmota nad nami mi deluje malce srhljivo. Vsekakor pogled navzgor vzbuja strahospoštovanje. Pozneje to vsak zase priznajo tudi bolj izkušeni in manj posrani člani naše ekspedicije, ki je kompletna prenočila v Egonovem kombiju. Medtem ko malce višje že vpijejo štiri naveze, se ovesimo z železnino, prečimo krpo snega in vstopimo v ledeno mrzlo skalovje. Dean in Barbi prva sledita italijansko in nemško vpijočim figuram nad nami, jaz začnem plezarijo za Egonom. Upal sem, da bom lahko končno enkrat spet plezal v zavihanih dolgih rokavih, vročina me namreč zjebe. Ideja glede opreme in plezanja je bila sicer light and fast, torej sem tokrat tudi brez fotoaparata, z mano je le telefon, a za vsak slučaj glede na temperaturno napoved prešvercam k flaši vode in dvema fructalovim sadnima ploščicama še puloverček. Želja se mi uresniči na kubik, prva dva cuga varujem v rokavicah. Veter šiba okoli mrzlih vijoličnih golih nog v plezalnikih, dokler se sonce ne spravi toliko k sebi, da si večino dneva spet želim pomirjujoče senčke. Prvi cug se s skalo počasi spoznavava. Pravega občutka še ni, primem, pa zaradi mraza ne vem ali držim ali ne in ali skala drži ali ne, in ali držim jaz skalo ali skala mene, potem si postaneva na ti, skala se me navadi in zadeva se mi izcimi v uživaško gorsko plezarijo. Šalca, stranček, polička, tipanje, podprijem, vetrič prinese od zgoraj posran toaletni papirček z Deanovim drekom, pol koraka nazaj dol in pet centimov v desno, nihaj v levo, ravnotežje, desna noga pod sebe, leva noga do riti, ročaj, rahlo previsno, hitro si v težjih detajlih od napovedanega, gremo naprej. Tole je bla pa lepa petica, reče vmes nekje Egon in potem pod vrhom izjavi: še ko je najbolj krušljivo drži bolj kot pri nas.

En cug nekje na sredi smeri – z Egonom izbereva nekaj lažjega – splezam prvič v svoji karieri kot prvi, potem se izkaže, da ni bil ravno to, kar sva pričakovala, niti po orientacijski enostavnosti niti po plezalski lahkosti, načeloma se da po Dibonu lepo orientirati po železju, ki so ga tam pustili zabitega predhodniki, v mojem cugu pa niti enega samega samcatega klina, itak, ni ga bilo kam zabiti, zihram z gurtno okoli kamnitega ušesa in potem višje z metulji, se fajtam po kaminu ki to malo je malo pa tudi ni, sprečim v levo kjer je videti malo lažje in bolj logično a s tem pridelam toliko trenja, da komaj še vlečem štrike in potem najdem skalo ki se zdi primerna za sidrišče, jo okrancljam z gurtno, dodam vse ostalo potrebno za varovanje, poberem štrik, obrnem reverso in za mano pripleza še Egon. Pove, kot sva se prej dogovorila, kaj bi on naredil drugače, si to zapišem v male možgane, nič varnostno vprašljivega, predvsem koristni nasveti bolj izkušenega.

Sestop z abzajli po normalki, spodaj v koči na pir, v kombiju sendvič in domov.

Pod črto, seveda le skromno osebno mnenje seniorskega alpinističnega začetnika, a vseeno še enkrat: lani bi se jebal, dobro je, da takrat nismo šli. Včeraj je bilo potem totalno fukiš. Top. Tudi zaradi Egona.

Marijan Močivnik

 

Fakti:

Datum: 9. 7. 2016
Smer: Dibonov raz (Via Dibona), IV+/IV, 500 m
Hrib: Velika Cima (Cina Grande), 2999 m, Dolomiti, Italija
Navezi:
– Dean Strosar (plezal v vodstvu) in Barbi V. Močivnik (plezala v vodstvu 1 raztežaj)
– Egon Pavlica (plezal v vodstvu) in Marijan Močivnik (plezal v vodstvu 1 raztežaj)

Categories

Archives

You May Also Like…

Košutova spominska smer

Košutova spominska smer

V ponedeljek avgusta zjutraj sva z Mihom Ž. (Obalni AK) začela vzpon na zgornje ravni iz prijetne češke koče, kjer sva...

Viktorija

Viktorija

V soboto zvečer po raznih težavah z usklajevanjem, z Maticem greva proti Kovinarski koči v Krmi. Kjer slučajno srečava...

0 Comments

Submit a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *