Turno smučanje v Svanetiji, Gruzija, januar 2020

Written by Dominik

August 20, 2020

Ura je tri zjutraj, zimska sobota, pešačim čez Ajdovščino, zavito v globok spanec.  Vlečem, dva metra dolgo in 22 kg težko prasico za smuči s koleščki. Airbag nahrbtnik na ramenih in v drugi roki torba za pancerje. Skoraj 30 kg opreme.  Mimo Sv. Jurija v Šturjah v državo Sv. Jurija  – Gruzijo. Malo po treh me pobere Lifetrekov kombi na parkirišču med avstrijsko best buy trgovsko verigo in madžarskim prodajalcem oktanov.. Štajersko idrijska naveza v polsnu sprejme novega potnika. Vztrajno požiramo neskončne ravnice Padske nižine in malo pred sedmo zjutraj smo v Bologni, na letališču Guglielmo Marconi, poimenovan po italijanskem nobelovcu za fiziko (za izume na področju telegrafije – radia), gre za potomca slavnega Jamesona, poznanega po viskiju. Seme visokovoltažne pijače je zasejano, gruzijske žetve bodo obilne in zanimive.

Skupina je barvita, 12 ljubiteljev belih opojnosti, 10 fantov in 2 dekleti na čelu pa snežni pastir Jan, doma iz Petrovega brda, iz mejnih območij dežele Primorske.  Vsi po vrsti nakacani z ogromno količino prtljage. Vseh generacij, prevladuje pa tista med 35 in 40 letom, začinjena z nekaj mladosti in nekaj kondicijsko zelo močne modrosti.

Vkrcamo se na WIZZair, madžarskega nizkocenovnika, osnovanega na ameriškem zasebnem denarju. Letalo je skoraj polno. Prvi del leta režemo nizko in visoko oblačnost. Nad Bosno se pa odpre. Kmalu prepoznam Čvrsnico, Blidinje, Neretvo, Jablanico in Prenj in obujam spomine na lansko turnosmučarsko potepanje po Bosni in Hercegovini. Snega je malo, letošnja zima je res borna s snegom.  Pogledi iz Airbusa visoko nad Šumadijo, Nišem, Tremom in Staro planino privlečejo iz spomina zgodbe iz kar številnih smučarskih, pohodnih in poslovnih obiskov teh barvitih krajev, predvsem pa zgodbe številnih intenzivnih doživetij z zelo zanimivimi ljudmi.   Pod dveh tretjinah tri in pol urnega leta smo nad Črnim morjem. Čas na letalu si krajšam z učenjem 20 najpogostejših besed in fraz. Nad obalo Gruzije že jadramo v spustni proceduri.

Pristanemo na letališču Davida IV – graditelja v Kutaisiju. David IV velja za najuspešnejšega gruzijskega kralja, ki je premagal turke in prenovil Gruzijo. Lepa črnolasa policistka, pogleda potni list , seže pod pult in namesto Colta izvleče četrt litra gruzijskega vina z napisom dobrodošli – Gamarjoba!  Izhodna procedura traja nekaj minut. V mislih se poigravam s hipotetično idejo, da bi pri nas policist nekomu pri vhodu v državo za dobrodošlico dal kvartin vina. Preštevam vse, ki bi potencialno noreli. Ministrstvo za zdravje, sindikat mejne policije, pivovarji o tem, zakaj pa ne pivo, klobasarji pa o tem zakaj ni klobasa. Poteza se mi je zdela prav simpatična. Večina vina že na parkirišču pred stavbo konča v od avionskega zraku presušenih grlih snežnih odvisnikov.

Tu  vstopita dva nova ključna lika – Dima in David. Šoferja in spiritualna vodnika v antropološko, kulinarično, sociološko, prometno in še marsikatero drugo globino Gruzije. Dima je šef, spada v kategorijo profesorjev »turističkog nauka« utemeljenem na odličnem humorju vseh zvrsti. Po izgledu tipičen Gruzijec, črna brada, širok nasmešek in hedonistični trebušček. Opremo nalagamo na prav posebna vozila, tri tisoč kubične 4×4 Mitsubischi Delice, iz druge roke  uvožene iz Japonske. Za zimske hribe v Gruziji izjemno primerno vozilo.

Pričnemo 5-6 urno pot.  Takoj se začnejo pojavljati krave, zelo pogoste spremljevalke vseh cest. Krave se prosto pasejo ob cesti in so suveren udeleženec v prometu, ki skrajno samozavestno, lahko bi rekli, da kar po tovornjakarsko odmerjajo svoj del asfalta. Razpoloženje v Delici narašča, pri čemer ne gre zanemariti vzročno posledičnih postankov, začenši z iskanjem in nakupovanjem hmeljnih napitkov ter kasnejšim: »David, we need a pipi stop!«. Vožnja od Kutaisija v Metsio je dolga 5 ur, prvi del do Zugdidija (meja z Abhazijo) je ravninski, potem pa sledi cesta, podobna tisti, po soški dolini. Začinjena še s 5-15 cm ne spluženega snega čez precej resne prelaze. Doseganje hitrosti 60 km/h daje vtis vožnje avtomobila na rellyju po Finski. Z dvokolesno gnanim avtomobilom, bi se tu lahko  le usral.

Ob osmih zvečer smo na dobre pol poti in čas je za prvo kulinarično raziskovanje. Obcestna gostilna, polna popotnikov in primerno  okajenih domačinov, v gostilni pa ženske štirih generacij, tri skrbijo za popotnike, najmlajša pa se motovili pod nogami in pripravlja za njen vstop v jasno predviden poklicni razvoj. Za začetek pikanten golaž z govejim mesom. Sledi gruzijska nacionalna jed  – Hačapuri, v bistvu gre za kruh s sirom, sledi pa vrhunski  Kubdari, kruh z mesom, začinjen s koriandrom in svanetijsko soljo. Še, ko pišem te vrstice mi gobezdalo zalivajo sline. Kubdari je značilen za Svanetijo in vpisan v seznam nacionalne kulturne dediščine.

Nočno rally odštevanje kilometrov nas po 6h urah iz Kutaisija pripelje v Mestio – gruzijski Chamonix ali pa Bovec, kar je komu ljubše. Mestia je glavno mesto Svanetije, zgodovinske regije Gruzijcev, ki je Mongoli, ki so prišli recimo do Zadra, niso nikoli osvojili.  Z vseh strani smo obdani z zasneženimi gorami, na nas pa pazijo od UNESCa zaščiteni tipični stolpi. Na poti smo bili kar 20 h, popadamo v postelje. 

Nedelja, 26.01.2020

Zjutraj spoznamo še domačega alfa samca, gorskega vodnika Lasho, ki nas bo skupaj z Janom vodil po svanetijskih gorah. Lasha je izjemen gornik in alpinist, goji pa tudi očitno kultni status v Mestii in celem Svanetiju. Zmes lokalnega Chuck Norrisa in Clinta Eastwooda. Skratka lokalno polbožanstvo. Dima in David nas odpeljeta na smučišče Tetnuldi. Izhodiščno parkirišče je višje kot najvišja točka smučišč v Sloveniji (2200 m). Snega je več kot pri nas, za njihove razmere pa relativno malo. Smučišče so naredili pred nekaj leti ima izjemen potencial za širitev. S sedežnicama se povzpnemo na srednjo postajo in dvakrat freeridersko odsmučamo do spodnje postaje. Sledi pripenjanje kož in zame prvo soočenje s kruto resnico preslabe kondicijske priprave. Človek ima namene vedno dobre, vendar izvedba pogosto zašepa in tako je bilo tudi tokrat. Vedel sem, da se bo treba izvleči malce na izkušnje, zatorej sklep, da ne grem preko aerobnega praga, držim enakomeren tempo in skrajno ekonomično porabljam postanke. Kmalu začnem zaostajati, boli me želodec. Prisilim se, da ne skušam slediti spodobnemu tempu večine, ampak sledim svojemu enakomernemu tempu. Po uri hoje se razdalja do naslednjih ustali, po dveh urah hoje priključim, v začetku tretje ure premagovanja skoraj 1000 višinskih metrov pa v vseskozi enakomernem tempu kot pred, pred zadnji pridem na vrh smučišča Tetnuldi (3160 m), pod isto imensko zelo lepo goro z visečimi ledeniki (4480 m). Okolje in razgledi so fantastični, odlično nam služi tudi lepo sončno vreme, z zelo malo vetra. Glede na stanje vzpon od delam solidno, predvsem se pa ne iztrošim. Odsmučamo. Na srednji postaji grem na veliko potrebo in počutje se mi radikalno izboljša. Očitno je bila potrebna nekakšna črevesna relaksacija. Ekipa dobi prosto, ta gajstni polagajo zavoje, ta žejni pa rešujejo porabo hmelja. Ustavim se pri naravnost pravljični brunarici z izjemnim razgledom na kultno kavkaško goro – Ušbo, ki je od nekdaj veljala za vstopnico v himalajske odprave. Sončno martinčkanje v odlični družbi in debate o vsem možnem, o geopolitiki,  kovinah v turnosmučarskih vezeh, baterijah električnih gorskih koles in dekletih vseh zvrsti in ras. Vse to ob misli in dejanjih povezanih s primerno hidracijo.  Popoldne se vrnemo v Mestio na obilno in odlično kosilo. Zvečer pa v lokalni bar Lile, kjer je vsak dan v tednu živa glasba. Z Idrsko trojko kraljujemo za šankom, tempo sledi tistemu od bobnarja in kmalu začnemo degustirati vse kar vidimo, da preži na nas, na policah preko šanka, odlične konjake zabeli neka trdovoltažna zadeva, pravi medikament, o procentih ne bi, bili so pa bližje stotici kot petdesetici. Namesto običajnega enega, poguštiram dva, več pa žal ne smem. Ksenija na daljavo razlaga, da za šankom sedimo štirje, govorimo pa med seboj v vsaj dveh jezikih wajdusko gornje vipavskim in idrskim.

Ponedeljek, 27.01.2020

Zjutraj se zapeljemo zahodno po dolini, slabo uro vožnje do vasi Iskari. Najprej po lepih Livadah za vasjo. Ponovim taktiko prvega dne in se vseskozi enakomerno vzpenjam. Kmalu sva samo jaz in moj tempo, večina je spredaj, nekaj (manj kot spredaj) pa jih je malce zadaj. Dan je lep, sončen, brez oblačka in vetra, skratka čista šajba. Kmalu smo na sedlu, kjer začnemo slediti širokemu grebenu proti jugu. V 2 h in 40  minutah po šolsko pospravim 1000 višinskih metrov vzpona na 2564 metrov visoki Detsili. Vrh ima ogromno ravno ploščad s fantastičnim razgledom na Ušbo. Celo uro uživamo življenje na tem izjemnem razgledniku. Razdelimo se v dve jakostni skupini. Prva jakostna bo z Lasho skušala smučati na Jugovzhod proti Mazeriju. Druga jakostna pa bo z Janom  odsmučala po poti vzpona. Idrci me prepričujejo naj grem s prvo jakostno, ker pa je dišalo po temu, da se bo prva jakostna vračala nazaj na Detsili, ker bo nižje premalo snega, vztrajam pri modrejši izbiri in ostanem trden člen druge jakostne skupine. Odločitev, ki  še istega dne dobi potrditev v temu, da idrski del prve jakostne skupine govori, da od sedaj naprej gredo tja kamor Wajdovc.

Odsmučamo. Juhuhu…. 40 cm prvovrstnega gruzijskega pršiča. Druga jakostna postava uživa, Žiga the ski destroyer se občasno matra z odpovedovanjem vezi. Uživaško in hitro prismučamo nazaj v Iskari. Tik pred vasjo na livadah zapnem v »mino« v snegu in povadim preval naprej čez roke. Prva jakostna skupina se je seveda vračala nazaj na Detsili in tako pridelala dodatnih 500 višincev vzpona. Čakali smo jih skoraj dve uri, v katerih pa nam ni bilo hudega. Martinčkanje na soncu, v družbi krav, konjev, bikov in psov. Vsi štirje v uživaški maniri opazujemo domačine, kako brez sedel suvereno jahajo konje. Žiga se ogromno preigra z velikim vaškim psom. Debate pa raznorazne, prav po sočno zimsko barvite.  Sila prijetno čakanje. Prva jakostna skupina je pridrvela s huronskim tempom, kmalu se nakladamo v Delice in brzimo proti Mestii. Na pol poti naredimo postanek namenjen spodbujanju lokalne ekonomije v obcestni trgovini in spopadu s presušenimi grli. Spopad je mejil na juriš.

Zvečer smo si šli ogledati film Mama. Zelo zanimiv film, ki zelo neposredno oriše vlogo ženske v svanetijski družbi. Film je bil posnet v Ushguliju in je predstavljal predpripravo na dvodnevni obisk te prekrasne destinacije. 

Torek, 28.01.2020

Zjutraj se odpeljemo prot vzhodu. Najprej na prelaz, kjer se zavije na Tetnuldi, spustimo se v Bogreshi. Cesta je vse ožja. Sčasoma smo na  ozki in divji gorski cesti, ki se vije po soteski. Z vrha grozijo plazovi, pod Delico pretežno led in sneg, desno pa strma škarpa, ki se konča nižje v reki. Že sama vožnja je adrenalinska. Šoferja pa redno na preizkušnji. Divje.

Ushguli je najvišje naseljeno naselje v Evropi, vkolikor se strinjamo, da je Gruzija del Evrope. Nadmorska višina 4 vasi, ki sestavlja Ushguli je med 2000 in 2200 m. Vasi čuvajo številni stolpi. Neverjetno lepi kraji z odlično energijo.

Pridemo v Ushguli in najprej nas oblaja trop lokalnih psov, ki ne pušča trohice dvoma v to, kdo je tu glavni. Tropu dominira 50 kg mrcina, vse druge mrcine imajo številne »vojne« rane, pridelane v neštetih spopadih.  Ponižno nalepimo svoje cucke in pričnemo z vzponom na greben proti jugu. Trop nas spremlja še pol ure in pri tem vztrajno opozarja nase. Vzpon dobi klasične obrise. Prva jakostna reže špuro in si pusti manj dihati, druga jakostna pa v slogu užij dan, po šolsko s 350 višinci na uro v slabih treh urah pride na vrh Patlari, ki ima 3062 m. Trop je odnehal, eden od psov, po rangu v tropu št. 2 ali 3, torej s potencialom bodoče alfe, nam je sledil celoten vzpon do vrha. Upajoč, da bomo z njim podelili vsebino nahrbtnikov. Uživamo v izjemnem razgledu vrh Patlarija in seveda podelimo vsebino nahrbtnikov  s psom. Pojedel je vse kar smo mu dali. Od hrenovke do jabolke in datljev.

Zapnemo smuči in juhej v pršič. Škoda, ker nas samo rahla difuzija loči do popolnih smučarskih razmer. Mene difuzija kar moti in se mučim. Jan izbere nekaj strmejših linij proti dolini.

Priborbamo v Ushguli. Sledi kosilo in večerja vrhunskih kulinaričnih razmerij. Tako po okusih, kot po količini. Za ustrezno dojemanje časa in prostora skrbijo runde Čače – gruzijskega šnopca, manj voltažna hidracija pa kar na kvadratne metre. Prazne steklenice se odlaga na mizo poleg hladilnika, žeja celotne ekipe popusti pod dobrim kvadratnim metrom na dan. Je pa potrebno poudariti, da je ekipa velika, 14 žejnih.

Najboljši penzion v Ushguliju obvladujeta ženski dveh generacij. Dvajsetletnica in šesdeset plus letnica. O tem katega je glavna ni dvoma. Ta mlada bo to, ko bo imela vsaj štirideset let.

Čača na mizi, pa v  rokah, pa v grlih in tako do jeter in naprej. Vzdušje je tako dobro, da bi vsem najraje jetra plesala čačača in ku mitralja ropotalo srcje.

Sreda, 29.01.2020

Z leti človek dobi na pameti, zato sem sredo že doma planiral za dan počitka. Dodaten argument za to je bil za četrtek planirani epski Laila pas. Od 14tih smo trije taki, ki se odločimo za dan počitka v tej prekrasni vasi. Dolgo spim. Pojem zajtrk in se odpravim na večurno raziskovanje vasi z obveznim fotografiranjem. Družbo po vasi mi delajo konji, govedo, svinje, psi in kokoši. Vse živali so preko dneva prosto spuščene po vasi, kar je značilno za vsa del Gruzije, kjer smo potovali. Domačina vprašam zakaj je temu tako. Pove, da je to zaradi zdravja živali. Da so tako veliko bolj odporne, imajo močnejši imunski sistem, pa še hlevi se preko dneva ohladijo pod nulo, kar pobije bakterije v hlevih. Evo, verjetno je imel človek evolucijsko nekdaj več pameti, danes pa ima več kemijskih preparatov.

Hiše so prilagojene ostremu podnebju in trdim zimam. Debele kamnite stene, majhna okna, tu tam pa tam kakšen eksponat ruske tovornjakarske industrije….

Vrnem se v penzion in opazujem dva mlada kitajska para, ki sta prišla v Ushguli. Njihov gruzijski šofer je v očitnem krču, ker je takrat na Kitajskem že razsajal Covid, vseskozi nosi masko in išče čačo za razkuževanje. Prav prisiliti se moram, da tudi sam ne zapadem v neko stereotipno histerijo in zbežim proč od Kitajcev. Para sta zelo zanimiva, zagotovo ekonomska elita, oblečeni so v najdražja odpravarska oblačila za severni pol. Vse dogovarja, plačuje in koordinira alfa samica. Oba moška sta v socialni hierarhiji obeh parov zelo omejena v uveljavljanju lastne volje. Najamejo konje, obe dekleti vrhunsko jahata, alfa prav dominatno jezdi. Prvi fant še nekako sledi, drugi pa se milo rečeno bori za življenje na konjskem hrbtu. 

Ekipa se je povzpela na vrh nasproti Patlarija in uživaško odsmučala. Zgodaj popoldne se vsi spet zberemo v penzionu se spakiramo in postavimo hitrostni rekord Ushguli – Mestia. Vzdušje prešerno. Zadovoljni pridemo nazaj v našo bazo v Mestii. Zvečer gremo v mesto, ta močni si privoščijo daljši izlaz v grad. V Baru Laila je žurka, mi pa naslednji dan v žurko na Laila pass.

Četrtek, 30.01.2020

Zjutraj se zapeljemo v vas Tviberi, zadnja dva kilometra do vasi sta zopet adrenalinska. Slab kolovoz, strme grape, veliko snega. Prvič imamo bolj čemerno vreme z nekaj oblačnosti. Držim se klasičnega recepta in se vzpenjam po šolsko, dobrih 350 višincev na uro, prva jakostna tu na uro doda še vsaj 200 višinskih. Po uri lovimo Idrca, ki se bori s posledicami prejšnjih dni. Žiga in Jan mi uživaško sledita. Ven iz gozda pridemo do lepega bivaka, kjer se vsi zberemo. Pade odločitev da navkljub ne najboljši vidljivosti nadaljujemo in s tem izborimo najlepšo flanko pod Laila passom. Na izravnavi dobrih 200 višinskih metrov pod Laila passom pridemo do najvišje točke vzpona, višje nima smisla, ker je megla. Sledi pa tak pršič, da je veselica. Vriskanje in solze sreče po deviškem pobočju z obilo pršiča. Prehitro pri smučamo nazaj pod bivak in pripnemo cucke, za krajši vzpon s katerim bomo prekobalili greben in se spustili v drugo dolino, kjer je manj gozda. Zelo hitro se napravim, pridobim nekaj prednosti in do vrh 20 minutnega vzpona ravno vsi priključijo. Smuka v dolino je super, kot običajno se konča z ozko z grmovjem poraščeno grapo, kjer pride do izraza obvladovanje drsenja. Tudi nekaj padcev pride. Vsa skupina pa vseskozi smuča izjemno suvereno. V bistvu smo za kar veliko skupino hitri. Taka tura je pri premajhnem smučarskem znanju lahko čisto trpljenje, 1500 višincev vrhunskega pršiča. V Gruziji so zaradi enormnih količin pršiča zelo pomembne smuči. 93 mm pod pancerjem je minimum, dolžina pa vsaj do nosu, če ne več. S sulicami je treba imeti kondicijo od slona in zelo dobro znanje. Sulice pomenijo smuko pod snegom in ne na snegu. Lasha nas vrhunsko vodi čez vse orientacijske zanke in zelo dobro izbira varnejše linije. V Tviberiju odidemo v lokalno trgovino, obvladuje jo starejša ženska. Nakupimo hidracijske napitke in svanetijsko sol. Zvečer se na terasi zgodi naključno spiritualistično srečanje, kjer se ob primernem krepčanju posluša vice. Dima jih ima iz pol sveta, kot povsod, pa so tisti najbolj sočni povezani s sosednjimi narodi. Gruzijci v tej smeri čislajo predvsem Armence. Polna kapa smeha na zasneženi terasi.

Petek, 31.01.2020

Ponoči prične snežiti in v Mestii je 30 cm novega snega. Odpeljemo se na Tetnuldi. Na srednji postaji piha kot v Wajdušni v ta buljših zimah. Zelo hitro poiščemo zavetje v restavraciji smučišča. Mine nekaj časa in Z Lasho, Janom in Žigo pade ideja, da odsmučamo do vasi v dolini. Brez Lashe bi bila to misija nemogoče, sledimo ozkim kuloarjem proti dolini. Prostora za smučanje med grmovjem, drevesi in skalami je res malo, le kak meter do dva. Snega je ogromno, vidljivost pa slaba. Za konec smučamo skozi vas Tsaldashi med kravami, neverjetno dober občutek. David nas pride iskat in odpelje nazaj na Tetnuldi. Ekipa se zopet zbere in sprejme se odločitev, da bomo za konec odsmučali po cesti do doline. Snega je tako ali tako ogromno, plug pa še ni začel svoje smene. Odsmučamo kar nekaj kilometrov in višincev do doline, prav do mostu nasproti vasi Majdveri. Super dogodivščina.

Zadnji večer v Mestii je seveda akcija kot se spodobi, čača na smučko in vse kar pride zraven. Detajle izpustimo, bilo je zelo lepo.

Sobota, 01.02.2020

Sobota je čas za slovo od Mestie. Poslovimo se od Jana in Lashe, ki že čakata novo skupino. Tokrat se naložimo v Mercedes sprinter, dokler je cesta snežena in ledena so hitrosti normalne, ko pa za silo skopni, zadeva preseže občutek varne vožnje. Vozimo se ob največjem gruzijskem jezu Enguri, ki proizvede 45% odstotkov vse energije v Gruziji. Elektrika je v Gruziji zastonj, zato ne preseneča dejstvo, da je Gruzija tretji največji digitalni rudar (blockchain) na svetu. Cesta ima na desni strani vseskozi zelo spodoben prepad, ki se konča v jezeru, bankine pa so ali pa jih ni. Še dobro, da smo se v kontra smeri vozili ponoči in nismo niti slutili, kaj se skriva ob cesti.

Šofer se umiri in v Zugdidiju pojemo kosilo, ki nemudoma odide  v pozabo. Zaradi sneženja smo si vzeli dovolj rezerve za vožnjo do letališča. Tik pred letališčem nas nek norec izsili, reakcija šoferja pa vrhunska, žlajfada.  Cesta je bila boljša od pričakovane, zato kar nekaj ur čakamo na naš let. Tokrat se naložimo na Ryanair in preko Bologne smo po 20 h urah zopet doma.

Noč je. Z vso opremo korakam skozi nočno in zaspano Ajdovščino, dežurni gasilec je na čiku, drugega ne srečam. Zadovoljen padem v objem domačih.

Gruzija je skrajno priporočljiva turnosmučarska destinacija. Lifetrekova ponudba pa resnično vrhunski izdelek v vseh ozirih. Močno priporočam.

Ožbej

Categories

Archives

You May Also Like…

Rauchkofel 2460m

Rauchkofel 2460m

Zadnjo nedeljo februarja smo se s tečajniki Alpinistične šole in ostalimi člani še drugič (prvič je teden prej Dean...

Občni zbor 2020

Občni zbor 2020

Občni zbor Alpinističnega odseka Planinskega društva Ajdovščina Tradicionalna lokacija v Taborniškem domu na Kovku je...

1 Comment

  1. Simon Ušaj

    Super zapis, ki te kar ponese tja daleč – pa čeprav nisi bil. Bravo tudi za turo oziroma ture in sploh odločitev, da si šel.

    Reply

Submit a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *