Gran Paradiso: (na šestnajst strelov)

Written by AOA

May 31, 2022

Dammi tre parole: sole, cuore e amore

je didžej na radiu obljubljal in obljubljal, pa ni hotel zavrteti komada do konca; che palle!

Vožnja čez Padsko nižino je potekala v prijetnem savni podobnem vzdušju, kjer skušaš vsak vdih vsaj malo ohladiti. Kombi smo gnali preko upočasnjujočih omejitev, in četudi so se v zadnjem letu dela na cesti pomaknila na druge konce famozne A4 Torino – Trieste, iz izkušenj vemo, kako je treba vijugati, da je prav. V zadnjih letih se je redko zgodilo, da nisem šel po tej cesti vsaj enkrat mesečno, tudi večkrat tedensko, in sedaj po skoraj letu dni neaktivnosti se mi je zdelo kot da se vozim po neki popolnoma novi ruti. Italijani so pridni, ni kaj. Družba v kombiju fenomenalna, drugi kombi pa vedno tesno za nami, tako da se nas je vseh šestnajst komadov po dobrih šest urah vožnje že zbralo v kraju z imenom Pont, ki je bil naše izhodišče.

Namen našega potovanja je bil vzpon na 4061 metrov visok Gran Paradiso. Vzpon sem (smo) dolgovali mlajšim alpinističnim pripravnikom zadnjih par let in po rahlem odlašanju in slabem vremenu le najdemo časovno okno, da potamanimo te štiri jurje.

Klapa ima kondicijo in s solidno uigranim korakom smo pri koči Vittorio Emanuele II lovili prijetne popoldanske sončne žarke. Struktura naše druščine je bila kar pestra, večina mlajših (tudi starejših) alpinističnih pripravnikov ter nekaj uigranih starih (in mladih) mačkov. Cena alle sette mi pove tip na recepciji, collazione alle quatro e mezza. Ecco, i chiavi delle vostre stanze, A e B. Grazie mille, a dopo. Ob večerji se nam razodene, da naslednji dan ne bomo edini naskakovali vrha, ampak bo z nami v tej Gran Paradiso orgiji še vsaj kakih trideset navez – toliko o gorski romantiki. Preden se zjutraj poberemo iz postelje zaigra kar nekaj melodij budilke, ključno je samo, da eden vstane in celotni ustroj se predrami in zagrize v svetlomodro jutro s predhodno zaužitim kontinental zajtrkom in skodelico čaja. Nekaj čez pet se poženemo v breg, trinajst pehote in trije smukaši, ki jim smuko sicer zavidam, nošenje opreme po skalah pa malo manj. Sledi prva pavzica za slačenje, druga za opasanje pasu in natikanje derez. Nekje vmes prečkanje ledeniškega potočka, kjer Danijel hladnokrvno odmisli cono udobja in se prijetno osveži ter moker vztraja vse do vrha – svaka čast! Kapo dol, uomo di ferro.

Z vsakim višinskim metrom se grupirajo planu nasprotujoče si naveze in v neki točki se odločim za rošado, sam ostanem na koncu in z rahlo priganjaškim korakom in tu pa tam spodbudno besedo uspe tudi naši navezi osvojiti vrh. Vse naveze, sploh tiste s samo mlajšimi pripravniki, so pokazale izjemen nivo samostojnosti, na kar je lahko odsek ponosen. Vse nas v nekem trenutku pozdravi Marija (pomagaj mi) in s svojo impozantno mirnostjo tudi blagoslovi naš povratek v dolino. Se moramo spomnit, da ob priliki damo za mašo. Če ne za mašo, pa vsaj za en dober ferajnovski piknik. Gužve na vrhu pa toliko, kot golobov na Piazzi San Marco v Venezii. Čiv čiv čiv čiv in frfotanje perja vsevprek.

Pri koči časa za slavje ni, spet forciramo, treba je hiteti, treba je dalje, nič sedenja, nobene pavze, nobenih čustvenih izlivov. Si riposa nella machina, non prima! Pri parkingu si privoščim(o) osvežujočo sprostitveno kopel, sam pa pri kombiju ugotovim, da sem imel na sebi edine spodnjice in četudi SportHG, se ne posušijo v dveh minutah. Verjetno nihče za nazaj ni pogruntal, da sem bil oblečen v oumo libero.

Nekje pred Milanom se ustavimo v nekem mestecu, kjer povzročimo pravi havoc v portar via piceriji, ki je na zunaj izgledala kot frizerski studio. Vseeno, okusna mangia, ki jo zaključimo s pijačko v bližnjem Gentleman’s Baru. Salve smeha so letele gor in dol; verjetno si nas bodo zapomnili v tem mirnem mestecu, saj smo jim ustvarili tedenski promet.

Kombi za nazaj znova žgemo na 2500 obratov do manjše nevšečnosti tik pred Roncade, ki je od nekdaj bil znanilec bližnje meje s Slovenijo. Sosta SOS, si aspetta che arriva ragazzo. Zgodbico s tem pripetljajem povem ob priliki, konča se tako, da sedim v avtovleka kamiončku spredaj, ostalih sedem sopotnikov v kombiju na kasonu zadaj. Dinamika gibanja tovornega prometa mi je dobro znana, tudi kako je treba vezati mi ni tuje in z zelo neprijetnim občutkom sem gledal, kako tale samovenčani capo di strada brez karkoli vezat kombi, na izhodu iz avtoceste nažge gas brez milosti, da spredaj že začne odrsavati. Četudi je volan velik, je treba imeti nežno roko, guidare piano, ne pa kot grobijan brez občutka, vrh vsega fura še transporto oumini vivi. Pustimo stati, ena izkušnja več. Kljub negativni začetni prognozi smo izgubili samo dve urici in v še nekem dostojnem času jutranjih ur legli k počitku.

Organizacija, logistika in ostala s tem povezana režija je bila na meni, tako da sem bil rahlo zadržan ali bo vse uspelo po planu in skoraj pričakoval, da je preveč spremenljivk v našem vzponu, da bi uspelo vsem šestnajstim priti na vrh. Sedaj lahko mirno rečem, da je bila naša mini odprava izjemen uspeh, saj je vseh šestnajst članov prišlo na vrh brez kakšnih posebnih problemov. Temu primerno je bil s štrikom odzadaj po desadovsko odvzet junfer vsem štiritisočak devičnikom. Že prav, da bolijo noge, še bolj pa mora boleti rit.

Ves čas sem težil in priganjal in tempiral, da smo se optimalno premikali in potovali. Pri takem številu ljudi se drugače ne da, treba je po diktatorsko, nobene zahodnjaške demokracije – l’état, c’est moi! Na koncu se je vse poplačalo na najvišji možni ravni, saj si vsak lahko zabeleži svoj vzpon na vrh. Bravo ekipa!

Zgornji stavki so zgolj pogled na turo skozi moje oči, vzporedno je nastalo še petnajst edinstvenih zgodb; upam, da ste se tudi ostali imeli fajn in da bo tale Gran Paradiso zgolj uvertura v kaj bolj resnega.

Za arhivsko knjižnico, starešine, podpornike in hejterje skupaj spravil te skromne besede

Matic Štrancar

Člani (glede na navezo na vrhu v realnem času):
1. Anja in Tomi Klančnik, Tatjana Velkova, Luka Batagelj
2. Maks Simčič, Jaka Samec
3. Danijel Lozar, Mateja Petejan in moja malenkost
4. Herman Slokar, Tereza Jejčič, Janja Kranjc, Luka Rahne
5. (smučarji) Egon Pavlica, Dominik Mikuž, Jan Terbižan

 

p.s. Naslednjič vzamemo s seboj tudi lokalnega DJ Gurtno, da malo popestri glasbeni program, ker čakati Valerio Rossi, da nam zapoje, je bilo že kar malo mučno – bralec se tej frustraciji z lahkoto izogne in stisne play na spodnjem videu. Buon divertimento!

Categories

Archives

You May Also Like…

Plezalni vikend

Plezalni vikend

Za vikend napovedujejo lepo vreme. Super zaključek vremensko bolj muhastega tedna. Sonček je očitno zadišal tudi...

Velikonočna Monte Rosa

Velikonočna Monte Rosa

Žak in Martin, ki sta letošnjo zimo še posebej zavzeto nabirala kondicijo sta naju s Tinetom prepričala, da letos za...

Mala Martuljška Ponca

Mala Martuljška Ponca

Na pepelnično sredo 2.3.2022 smo na predlog starešine zagrizli v bolj odmaknjen konec naših Julijcev. Iz tretje...

0 Comments

Submit a Comment

Your email address will not be published.