Ko sem klical Boštjana, če greva kaj v hribe, sem takoj vedel da ne bo pomoje. Kolega načelnik klajmber mi hitro pove, da njegove ambicije niso tako zelo nizke in, da on želi plezat. Omeni akademsko, jaz na internetu pogledam slike. Lepo. Spominja me na Paklo.

Kurc, 3 ure dostopa. Skoraj zavrnem. Preferiram Vipavsko belo, kjer se človek lepo napleza, dostopa pa je max. 2 min. Sploh lepo je zadnjih nekaj let, ker je kolega klajmber Silvo in co. uredil stopničke, ki so dostop skrajšale na trenutno vrednost. Prej je bilo 5 min. Raje sem ostajal doma.

Na tem mestu posebej omenjam, da sem med poletjem v Beli splezal 8a (kar naj bi bila klubska najtežja športna smer), t.i. Mašo sprave. Zdaj sem bojda zajeban.

No v glavnem – kratek dostop. TO mi je všeč.

Ampak tudi jaz sem ambiciozen človek, in se v prostem času preganjam za številkami, in sedma (eh, spodnja sedma, ampak na to lahko pozabimo…) stopnja v hribih se pač sliši boljše kot poplezavanje v Beli, pa še Boško mi je povedal, da bom lahko na poti spoznal njegovo teto. Ona je nuna.

Po poti sem spal, malo sem se zbudil le, ko smo pobrali Tineta. Nisem prepričan, če sem ga pozdravil.

Kdo bi si mislil, da bova konec tega dne že najboljša prijatelja.

Pridemo tja, vključimo desni žmigovec, zmanjšamo hitrost, zavijemo desno, zapeljemo na želeno mesto, ustavimo avtomobil, prestavimo v prosti tek(je to pravi izraz!?), zategnemo ročno zavoro, izključimo motor, damo vso nepotrebno robo v nahrbtnik in začnemo se sprehajat.

Kalvarija ajdovskega frikota se začne.

Poti ne bi posebej opisoval. Lahko le rečem, da je bila pot nekoliko predolga, prestrma, preozka, ne da se mi hodit, kaj je ta občutek v nogah, umiram…

Watevr.

Pod steno se je moje vzdušje nekoliko izboljšalo. Dokler mi velecenjeni, spoštovani in predvsem najboljši načelnik vseh časov – alp. Boštjan Mikuž, ni povedal, da sta prva cuga moja. Pogledam, kje je smer. Menda se skriva pod slapom. Odjebi, ne bom tega lezu. Potem sta mi dečka zagrozila z 400m V+, kot alternativo in je šlo.

Povežem ta dva raztežaja, zaštantam in začneta onadva spodaj lotita plezat. V izredno zadovljstvo mi je dejstvo, da Boštjan pleza počasi, med plezanjem se pritožuje in preklinja, izraz na obrazu pa pravi, da ta tipo nima nobenega zaupanja v svoje od mrazu otrdele (in predvsem zelo šibke) prstke. He-he. Res komična situacija. Priželjivi nasmešek mi z obraza zbriše valček bolečinčke, ki jo človek začuti, ko se mu odtajujejo prsti.

Prideta. Povežem še dva raztežaja. Na vrhu naredim zelo lep štant. Zelo sem ponosen nanj. Upam, da ga je Tine ujel v objektiv. Mogoče ga ni, kar bi bila velika izguba za naslednje generacije tečajnikov, ker bi sliko lahko uporabljali v pedagoške namene.

Tine dobi naslednji cug in nato smo pod detajlom. Tine ga prepleza, kot ta veliki, počasi (ne prepočasi), premišljeno in gotovo. Respekt do tipa.

Do sedaj je Boštjan nosil nahrbtnik (v njem je imel svoje ta velike čevlje za hribe, ker si je zjebal gleženj in ne more hodit v normalnih), sedaj mi ga je pa predal. Da bi izboljšala razmerje teže na nama, sem mu vrnil set jebic.

Detalj je prečka v plati. Predstavljajte si da ste kvazialpinist na kvazistopih in kvazioprimkih, za vami pa pleza še en kvazialpinist, vendar ta brez nahrbtnika. Point? Rad imam besedo kvazi.

Kakorkoli, po kratkem zen-trenutku sem navrhu raztežaja, pri Tinetu, in imam izvrstno priložnost opazovati mojstra pri delu. Boštjan prosto spleza tudi ta raztežaj.

Še dva raztežaja po prijetni zajedi, ki ju vodi Boštjan mineta hitro in v prijetnem vzdušju.

Na vrhu se zgubimo in nato abzajlamo. Zračno.

Na tem mestu bi rad opozoril, da je vse to le fikcija. V resnici avtomobila ne znam parkirat. Lep dan, še naprej.

Vid Štrancar

 

Smer: Akademska smer, VII-, 200 m, Vežica,

Plezali: Vid Štrancar, Tine Andrejašič, Boštjan Mikuž

12.9.2015