Preteklo nedeljo sva z načelnikom prebila v trentarskih koncih. Zmenila sva se za eno klasiko, štirko, ne prekratko, tam 500m. Spala sva kar doma in se niti ne prezgodaj odpeljala proti Trenti. Nekaj je vožnje, dostop tudi zahteva debeli dve uri in tako začneva plezat ob 10h. Stena je bila do polovice v megli, tudi pršelo je iz nje. Malo sva bila tudi v dilemi z iskanjem vstopa, saj se vrha ni videlo. Vseeno najdeva prav. Kakšni dve uri prednosti pred nama je že bila naveza v smeri. Napoved je obetala popoldansko izboljšanje, zato sva preračunljivo plezala spodnji del z vidljivostjo pol raztežaja. Skala je slabše kakovosti. Taktika se je dobro obnesla, tako sva zgornji del plezala že obsijana s popoldanskim soncem. Tudi kvaliteta skale se izboljša. Malo pred peto popoldan sva se na vrhu krepčala in zadovoljno opazovala vrhove okoli naju. Sestopila sva po Tumovi, pravilno zadela vstop (info: primorske stene) in brez abzajla dosegla dolino. Čudovit neokrnjen del naše dežele je to… Pri avtu sva bila malo pred deveto zvečer. Zadovoljna skleneva da je tura pravega formata.

Plezala:

Egon Pavlica, Dominik Mikuž

Centralni steber v Lepošpičju, IV, 500m, 7h

Daljši čas vzpona od opisa 4-6h pripisujeva dolgemu dostopu isti dan, megli in pršenju polovico smeri ter povprečni podrtiji v spodnjem delu.