Ko Gregor sporoči Barbi, da bodo v nedeljo primerne razmere za slap, ni kaj razmišljati. Vstaneva pred četrto, ob pol desetih smo kljub nabito polnemu parkirišču pred Kočo na Gozdu prvi pod Desnim slapom pod Prisojnikom, izkaže se, da je večina ostalih telovadcev namenjena v grape. Navežemo se, nataknemo kremplje, Gregor gre seveda naprej, v rukzaku ima poleg čaja in sendviča še vrtalni strojček da mimogrede navrta ter opremi nekaj dodatnih sidrišč, Barbi in jaz pa veselo za njim. Ker je taka telovadba v zadnjih letih pri nas bolj izjemna kot redna aktivnost, potrebujem nekaj metrov in minut, da po enem letu pavze in po itak bornih dosedanjih tovrstnih izkušnjah dobim kolikor toliko primeren občutek za cepine in led ter neham brez potrebe morilsko udrihati po pokončni vodi v trdi in mestoma malo manj trdi pojavni obliki. Čim bolj pravšnji občutek za mlatenje je seveda dobrodošel predvsem za manj razmetavanja z energijo tako pri zabijanju kot pozneje pri ruvanju cepina iz ledu, čeprav je neukemu opazovalcu morda bolj atraktivno, kadar naokoli na veliko letijo večji in manjši mrzli projektili. Po treh urah plezanja smo na vrhu slapu in čas je za abzajl. Kmalu, med spuščanjem ob sveči je jasno videti, da je bila predhodna odločitev za plezalni obvoz navzgor mimo nje po levi pametna (ponavljam: po levi, literatura namreč svetuje tak manever po desni). Sveča, v resnici bolj mrzel šmrkelj, je bila namreč povsem prelomljena, počeno mesto pa le spredaj za lepši videz rahlo kamuflažno zalito z ledom. To spoznanja je povsem upravičilo dve zasneženi prečki, ki ju je posledično zahteval omenjeni obvoz.

Smer: Desni slap pod Prisojnikom, WI4+ 150 m
Plezali: Gregor Kofler, Barbi V. Močivnik, Marijan Močivnik
Datum: 28. 1. 2018