Še en popoldanski turni smuk. Dopoldne uvajanje mularije v smučarijo potem pa tudi ta stari včasih na vrsto pride. Najprej sem nameraval na Forcella della Neve, ker pa sem bil pozen (start ob 14:00) in ker plazovna napoved ni ravno optimalna, pa še sneži, se odločim za varno izbiro sedla Longeres pod Tremi cimami, kjer se nahaja znamenita koča Auronzo. Namesto pri Lago d Antorno začnem nižje – na velikem parkirišču pri vlečnici La Loita na Misurini (izhodišče 12!!! turnih smukov vseh težavnosti). Po lepi potki skozi gozd, preko smučišča in strmine in kmalu sem na Lago d Antorno. Pred carino, kjer poleti pobirajo mitnino za Tri cime, se na hitro odločim za izbiro letne poti. Na območje letne poti me zvabi predvsem zelo dobra “špura”, svežega značaja. Lokalci že vedo. Vzpon poteka po lepem okolju in je veliko lepši kot vzpon po cesti, špura, smreke in sneženje. Prečim potok – snamem smuči. Potem pa med macesni. Težave imam samo s coklo, ki kar noče zapustiti kož. Edino kritično mesto na vzponu je prečka, dolga kakih 100 dolžinskih metrov. Ko pridem okrog vogala mi ni nič kaj všeč.  Ok, prerez in če ni ok, obrat. Izvlečem lopato in naredim prerez snežne odeje. Prerez me pomiri, sneg je v celoti zelo dobro sprijet, iz božje previdnosti pa vseeno odšprintam tistih 100 metrov. Mraz je pa itak ko prasica, pijača vseskozi zmrzuje. Nekaj minut pred mano sta zadevo prečila dva lokalca. Med balvani pridem v lepo konto in na levi zavoham cesto, kateri se špura priključi nekaj ovinkov pod sedlom. Tistih nekaj ovinkov se vleče, pa tudi sneži vse bolj,  s kar nekaj vetra. Po uri tričetrt z Misurine sem pred kočo Auronzo na sedlu Longeres, kjer se z zasneženega prepiha umaknem v zimsko sobo (4 ful option postelje z dekami) in na easy pokonzumiram frutabelo in nekaj pijače z ledenimi kockami. Počasi se napravim in do koče prihrumijo motorne sani – izletniki. Po cesti se sicer sankajo do doline, tudi dojenčki v naročju staršev, zatorej ne gre ravno za herojski turni smuk epskih razsežnosti. Zunaj sneži in piha neko ledeno sneženje, kvadricepsi pod pajkicami ječijo od mraza, difuzija je pa taka, da s težavo sledim 6 metrov široki zasneženi cesti. Očal seveda nimam, ker se jih za take lahke stvari kao ne potrebuje, budala jedna. Skratka smuka v gornjem delu za en k….. Izven ceste nočem, ker je prepozno. Nižje se veter, sneženje in difuzija umirijo zato začne zadeva dobivati zelo spodobne hitrosti. Še dobro, da je pozno in da ni več možnosti za bližnje srečanje tretje vrste med turnim smučarjem in motornimi sanmi. Kot bi trenil sem na kmetiji, potem pa peš še malo v klanec do Lago d Antorno in preko smučišča na Misurino.  Še ena kratka in sladka, bolje kot nič. Po cesti se ta turni smuk lahko izvede tudi v manj ugodnih plazovnih razmerah.