Jebena Paklenica

Written by Tadej

May 28, 2016

Bojda je bilo o Paklenici že mnogo napisanega. Tudi iz moje strani, tako da ne bom navajal kake statistike in nekih suhoparnih podatkov. Skratka, v paklenico me znova in znova vleče zaradi lepe narave in lepih sten. V četrtek dobim povabilo ene ‘luštne matičarke’, če bi šel plezat v paklo. Vendar zaradi logističnih težav nisem mogel iti. A, kot da bi vesolje vedelo, kaj potrebujem, me v petek zjutraj Peter Vičič vpraša, če bi šla skupaj čez vikend v paklo in da on pelje. Ni me bilo treba dvakrat vprašati. V soboto, 21.5.2016 zarana odrineva na pot po jadranski magistrali. Fino je to, da nisem bil voznik jaz, pač pa sopotnik. Tako, da sva dala od Metallice komad Master of puppets na ‘repeat’, pila pivo in ob 11.00 uri že pila kavo ‘kod Dinka’. Paklenica, fuck yeah! Odpraviva se proti vhodu v kanjon. Po novem, imamo člani PZS-ja 25 % popusta na karto. Juhej, si misliva, nekaj bova privarčevala. A da ne bi bili ‘paklenica people’ prikrajšani za naše kune, so uvedli parkirnino, ki znaša 10 kun na vozilo na dan. Jebemu jim m**** si misliva in požreva tistih 10 kun. Odpeljeva se naprej, vendar naju po slabi minuti vožnje ustavi njihov ranger in pove, da je parkirišče zabito in morava parkirati pod velikim vitrenikom. Jebemu jim m****, to pomeni hoja skozi cel kanjon. Zreducirava plezalno opremo na minimum in začneva pešačiti proti Aniča kuku. Po kanjonu pa res, ogromno avtomobilov. Vsa parkirišča zabasana. To pa pomeni samo eno – jebeno gnečo.

Po pešačenju skozi kanjon prideva pod stup. Plan je bil, da najprej splezava smer Karabore (5b, 120 m). Ne vem, kdo je to smer ocenjeval, samo se mi zdi malce težja od 5b. Namreč že malce pod vstopom je malce previsa, potem pa se nadaljuje po zlizani zajedi, ki kaj kmalu pride v previsno zajedo. Tam sem imel prvič krajši napad panike, saj je bilo do spodnjega svedrovca cca 3 m navzdol ter cca 2 m v desno, na desni strani pa stena, jaz pa sem se držal za majhno šalco in stal na majhni polički. Po krajšem predahu in samopomiljevanju sem zbral pogum in šel naprej. Na srečo se je vse dobro izteklo. Tudi Peter je klel za menoj. No, prišla sva na vrh smeri in na hitro opravila spust po abzajl pisti. Naslednja smer v planu je bila, meni najljubša smer v pakli, Danaja. A glej kga zlomka, tudi drugim je ljuba, saj sta bili v prvem raztežaju dva navezi, dve navezi sta čakali ob strani in ena naveza je čakala v senci. Naveza hrvatov, ki je bila v steni je naredila nenormalno gnečo, saj so bili počasni, namesto, da bi plezali so se slikali in stali na sidrišču. Komentarji vseh, ki so čakali spodaj niso bil kaj vzpodbudni. Usedla sva se v senco in čakala, da bo smer prosta, vendar se kar niso in niso nikamor premaknili. Rezervni plan je bila smer Catch teh rainbow (5a, 100 m), ki ponuja lepo prečko na sredini. Prvi raztežaj je ocenjen s III in sva tudi temu primerno plezala. Jaz sem šel naprej, Peter pa je prinesel vrv za menoj. V sidrišču sva se navezala in se podala v prečko. Ena lepših prečk, ko se moraš z rokami držati za razpoko, z nogami pa stopati na trenje. Zadnji raztežaj pa je sprehod do vrha. Na vrhu pa abzajl, še en malo nižje in sva bila pod smerjo. Videla sva, da je Danaja še kar oblegana, poleg tega pa je čisto na soncu. Odpravila sva se po kanjonu navzdol, v ?????, v smer Tinin raz (4b, 120 m). Luštna plezarija, kjer pa je malce več sprehajanja kot plezanja. A je sedla smer za ohlajanje. Po tej smeri sva imela že poln kufer plezanja, sonca in še malce daljši pohod do avta naju je čakal. Vmes sva se ustavila še pri kolegici, kjer so tudi frikali v klancih. Tega sicer nikoli ne bom razumel, da plačaš vstopnino in plezaš kratke in zlizane smeri. Odšla sva do avta in se odpeljala v kamp. Tam sva postavila HQ za ta večer, se malce očedila, pojedla pasulj in se relaksirala. Vabljena sva bila na piknik, kjer so se matičarji in akademci veselili. Tam sva dobila predlog nadobudnega športnega plezalca, če ga peljeva kako dolgo smer naslednji dan. Da pokaževa, da je naš ajdovski ferajn enih boljših, sva ga vzela s sabo.

Naslednji dan, na dan nedelje sva se zbudila ob neki normalni uri. Kaj kmalu je v tabor prišel tudi najin tretji član, kjer sva mu na hitro razložila kako se bo plezalo. Odločila sva se, da ga peljeva plezat smer klasiko Nosorog (4c, 120 m), da vidi kakšen je občutek več raztežajnih smeri in kakšno znanje je potrebno. Ob prihodu v kanjon smo zopet plačali za parkirnino, a spet malce dlje pešačili, saj je bilo parkirišče dokaj zabasano. V smeri sta bili že dve navezi. Ena ravno na prvem štantu. Malce smo počakali, da se ne bi potem gužvali na štantih. Plezali smo z eno 70 m dolgo vrvjo, s katero sem se jaz navezal na polovico, oba druga pa vsak na en konec. Upal sem, da so raztežaji krajši od 35 m. Ko so se plezalci umaknili iz prvega štanta sem se zapodil v plezanje in kaj kmalu sem bil na prvem štantu, kjer sem na moje presenečenje videl, da sta se ona dva, ki sta bil malo prej na štantu, premaknila za dobro polovico raztežaja. Pred njimi pa je bila tudi ena počasna naveza. Na našo srečo, sta se obe navezi pred nami odločili, da se nekje na polovici smeri spustijo dol po vrvi, saj so res naredili zastoj. Od tu naprej je vse normalno steklo. A vseeno, smo za smer porabili malce več kot 2 uri. Potem pa še sestop v II težavnosti in nazaj dol do parkirišča. Pred avtom smo se poslovili in smo odšli, eni naprej frikat, eni pa kako daljšo smer splezat. V mislih sva imela Danajo, a sem po kratkem razmisleku odsvetoval to noro početje, saj je cela smer na soncu. Odločila sva se, da greva na severno stran stupa, saj je cela severna stena v senci. Že pri dostopu do stupa je teklo iz naju, saj je sonce močno pripekalo. Bil je eden tistih vročih dni. Šla sva Šaleški smeri naproti. Olajšanje je sledilo, ko sva stopila v senco stene. Najprej sva se malce razgledala po steni Aniče kuku, kjer sva videla raznobarvne pajke v steni. Da se ne bi premočno in prehitro zagnala v plezanje, sva se ulegla na kamen in opazovala ostale plezalce, ki so se napenjali v steni. Dve navezi sta bili v smeri Trik, ki z oceno 5a sploh ni lahka smer. Sploh ne za kake začetnike. Ko sva opazovala plezalca v previsnem detalju in glede na to, da sva bila malce utrujena, sva se skupno odločila, da greva raje v smeri avta in v kamp, saj sva tam imela nekaj piv v hladilniku. S to odločitvijo se je najina plezalna odprava končala. No, najprej sva morala priti domov. Podrla sva tabor, popila hladno pivo, nekaj malega pojedla in se odpeljala domačim krajem naproti. Pot domov je, razen z enim zastojem v Crikvenici potekala brez težav. Metallica nama je zopet dajala glasbeno podlago, da ni bilo dolgčas v avtu.

Ko se spodobi, je potreben še kratek povzetek: z poudarjeno besedo jebena paklenica me je tokrat kar razočarala. Nekoč plezalna meka, je postala turistično središče vseh ljudi. Saj jim ne zamerim, imajo vsi isto pravico biti tam in si ogledovati kanjon. Glede na to, da sem pred časom kupil plezalni vodniček za hrvaško, sem uvidel, da je še ogromno lepih več raztežajnih smeri.

 

Jure Ličen

Categories

Archives

You May Also Like…

Maltatal

Maltatal

Tokratni tabor v Maltatalu, dolini reke Malte, (nam) je ponudil precej drugačno plezanje, kot ga ponavadi izkusimo v...

Anja in Maja v Belih Vodah

Anja in Maja v Belih Vodah

V soboto se je obetalo lepo vreme, zato sva se z Anjo Fabčič zmenile za plezarijo v Belih Vodah, Direttissima (V-/IV,...

Hvar Climb and Sail

Hvar Climb and Sail

Premierni climb and sail alpinističnega odseka Ajdovščina je uspešno za nami! Težko je zbrati vsa čustva v samostojni...

0 Comments

Submit a Comment