Tudi v letošnji zimi, ki kljub koledarski pomladi, v hribih še kar traja, smo naredili nekaj novih vzponov. Eden izmed najbolj zanimivih je bil vzpon na Palec (2026) po vzhodni grapi imenovani Pomladni cvet. Z avtom sva se zapeljala skozi Ljubeljski predor in parkirala 1,5 km nižje na parkirišču v ovinku pod lesenim Kristusovim kipom (900 mv). Nato sva se po cesti vzpela mimo kipa ter v desnem ovinku (nad parkiriščem) zavila na makadamsko pot. Kmalu sva prečila most in takoj za mostom zavila levo ob potoku navzgor. Lepo se odpre Palec in tudi lepo se vidi grapa Pomladni cvet, a orientacije je v tem delu vseeno kar zahtevna. Sledila sva slabo vidnim stopinjam po suhi kamniti grapi hudournika. V opisu je pisalo, da v bližini podnožja Palčevih sten zavijemo levo v ruševje. Midva sva seveda zavila prezgodaj in se po 200 m vzponu znašla prav nasproti vstopa v Pomladni cvet, le da na drugem hribu. Diagonalno prečenje ni bilo mogoče, saj je vmes bila druga grapa hudournika ter skalni skoki; a vsaj videla sva, kje je pravi vstop v grapo. Spustila sva se do hudournika ter ponovno vzpela na višino cca 1450 m, kjer se je desno odprla grapa z značilnim izstopajočim stebrom. Od tu naprej je grapa orientacijsko nezahtevna in lepo vidna smer vzpona. Grapa je priljubljena tudi med turnimi smučarji, naklon je med 45 in 50 stopinj; a mora biti dobro zalita. Iz grape sva izstopila tik pot vrhom Palca, od koder sva naredila le še nekaj višinskih metrov do znamenja križa, ter tako skupno premagala 1100 vm. Razmišljala sva, kako bi se lahko vrnila na izhodišče in ko je že prevladala najlepša varianta – spust kar nazaj po grapi, sva na vrhu srečala še druge Slovence, ki so nama ponudili prevoz do našega avta na avstrijski strani, tako da smo se skupaj vrnili na Zelenico ter Ljubelj.