V nedeljo, 6. marca, smo se lanski in letošnji tečajniki združili v osvajanju večraztežajk v Turi. Eni z namenom, da bi se pripravili na nezadržno-prihajajoči zaključni izpit alpinističnega tečaja, drugi da bi otvorili novo sezono skalnega plezanja.

Kljub začetnemu strahu pred močno burjo, smo se nekaj čez 11 zbrali v kampu pod Turo. Za spremembo, je tokrat bolj pihalo v ajdovskih koncih, kakor vipavskih. Imeli smo srečo. Veter v smereh nas je premetaval manj, kakor hormoni.

Razdelili smo se v 2 navezi: Jaka Močivnik, Mateja Petejan in Sandra Polak Krušič ter Maks Simčič in Jan Likar.

Najprej smo splezali obče znano vipavsko športno klasiko: Veseli Matiček. Po pričakovanjih, smo vsi brez težav opravili z obilnim šalcovjem te nezahtevne smeri in se naužili toplega sonca. Vipavska dolina je slovenska Kalifornija – Ne, Kalifornija je ameriška Vipavska dolina!

Ker nam ni bilo dovolj, smo se šli zabavat še v nove večraztežajke desno od Matička.

Jaka, Mateja in Sandra so splezali neko smer, ki bi naj bila 5a, midva z Maksom pa eno smer levo, ki bi naj bila 4c. Oceni sta vipavski, dobro je imeti malo rezerve.
Obe sta obsegali 2 raztežaja, dolgi sta bili okrog 70 metrov. Lepa plezarija v večinoma kompaktni, ploščasti skali. Smeri sta solidno navrtani, smo si pa postavili par metuljev. Takih, za potuho.

Sestopi se lahko po pešpoti, mi smo zavoljo vaje abzajlali, za kar je potrebna 70m vrv.

Po koncu smo se, seveda, ustavili v kampu in ob pivu ugotavljali, da si v bistvu nihče od nas ne želi bolečih prstov na nogah, zmrzovanja na izpostavljenih policah visoko od tal in izmikanja padajočemu kamenju. Pa vendar nas naše ambicije vodijo ravno tja.