Pobožično-prednovoletni Osp

Written by Marijan



December 27, 2016

Letošnji Medo mi je od konca poletja, ko je tam itak preveč vroče za plezanje, na pol želja, na pol pa vseeno tudi načrt iz čistega maščevanja (za neko dogajanje v preteklosti) in ugotavljanja trenutnega stanja lastnega telesa in duha, in ker Boštjan najavi, da bi skočil do Ospa preden gre danes v Arco, jaz pa do božiča ne morem, se potem to plezanje lahko izcimi le včeraj, s tem, da mi Boštjana prevzame Barbi, gospod načelnik pa ji za povrh predlaga Medotu sosednjega Netopirja. Matic in Magdalena sta tudi namesto za Medota zdaj za ta bolj resen podvig. A Matic ima tokrat namesto čelade s sabo samo svojo bujno frizuro, pa s soplezalko raje konsenzualno presedla nazaj na moj manj ambiciozen cilj, z Danijelom se pa itak ves čas trdno drživa prvotnega načrta. Glede na situacijo ostane fotoaparat v avtu, v žepu je namesto njega le telefon. Boštjan vstopi v Netopirja in Barbi pridno gor za njim, Matic prvi naskoči Medota, Magdalena za njim, prvi včerajšnji resnejši raztežaj najine naveze nad posolirano trojko pa najprej potegne Danijel, nakar zamenjava in jaz odplezam v vodstvu preostala dva raztežaja – deloma še v prijetni brezvetrni senčki, pozneje pa v ne prehudi decembrski sončni pripeki – in na vrhu sva kmalu za predhodno navezo. Sendvič, sončenje, krajše čakanje na Boštjana in Barbi ter abzajl, kjer lahko nepričakovano pomahamo napredujočima Tilnu in Veroniki ter nižje še požrtvovalno rešimo Matica, ki zaradi prekratke vrvi nekaj časa presedi na skali sredi stene, nakar uspešno razplete vrvno zmešnjavo in konča spust po našem štriku. Veronika danes sporoči svoj pogled na dogajanje: V nekem trenutku, ko sem varovala, sem slišala nekoga ki se je drl “Boštjn premikaj me!” in sem se ozrla čez skalo in je bil Matic 10 metrov stran v previsu in se trudil doseči steno :). Žal mu nisem mogla pomagati.

Marijan Močivnik