21.1.2015 sva z soplezalko Marjano Žvab (AAO) odpravila na Zg. Jezersko, še malo višje v Dolgi hrbet v Teranovo smer (III/3, M, 350 m). Po pričevanju mladcev, ki so bili 2 dni prej v smeri, da so razmere idealne, je ponovitev kar klicala.

Tako sva se zjutraj odpravila proti severni steni Dolgega hrbta. Že na izhodišču je bilo videti, da je sneg bolj pomrznjen kot teden dni prej. Točno teden nazaj sva šla plezat Vikijevo svečo in je bil poleg ledu, sneg še čisto puhast. Na današnji dan pa je bilo vse pomrznjeno. Prišla sva pod smer, se opremila in sva odšla avanturi naproti.

Vse raztežaje sem jaz plezal naprej. V začetku naju je pozdravil sonček nad Jezerskim. V smeri pa kombinacija ledu in škripavca. Ponekod je bil led debel samo nekaj centimetrov, čeprav trden, previdnost ni bila odveč. Drugače pa so cepini in dereze odlično prijemale v podlago. Nekje na sredini smeri se je kar naenkrat pooblačilo in začelo snežiti. Na najino srečo, smer poteka po žlebu, nad žlebom pa je v večini skala in sva zato bila na suhem. Dogodek oziroma sklop dogodkov pa mi bo ostal v spominu. Približno raztežaj pod amfiteatrom pogledam gor, proti steni in zagledam piš snega in vetra, kako se vali proti nama. “Je**mu” zakričim “PLAZ, PAZI PLAZ” Jaz sem bil umaknjen iz plaznice, prav tako soplezalka in naju je oplazil samo prš snega. Plezava naprej in sem naslednji raztežaj potegnil ravno do vhoda v amfiteater, ker je zmanjkalo vrvi. Navrtam ledne vijake v led in naredim sidrišče. Soplezalka je začela plezati, ko nama plezanje zopet zmoti valenje snega in vetra pod steno. Spet opozorim plezalko na plaz, sam pa zabijem dereze in cepine v sneg, stisnem varujočo vrv in se čim bolj pritisnem v podlago. Ko je šel pršni plaz čez mene, priznam, da me je malce stisnilo. Na srečo je vso to trajalo dobre pol minutke. Odkopal sem se iz snega, počakal, da pride soplezalka do mene in sva odšla naprej. Od tega dogodka do sidrišča na vrhu amfiteatra oziroma izstopa je bil dobesedno šprint. Čim hitreje sva hotela oditi iz tega kotla. Ravno na zadnjem sidrišču, se je zopet sprožil plaz, vendar sva bila izven dosega in sva samo opazovala to mogočnost, ki se vali še po bolj mogočni severni steni. Oba sva izstopila po prečki in krajšem kombiniranem plezanju (beri 2 m) sva izstopila ven. Čakal naju je samo še sestop ob spremljavi čelnih lučk do kranjske koče in po lovski potki nazaj do avta.

Mislim, da mi bo ta smer še dolgo ostala v spominu. V dolini sva, lahko bi rekel najinemu ponovnemu rojstvu, nazdravila s kuhanim vinom. Da malce pomiri živce.

Do naslednjič pa bolj po pameti v gore.

Jure Ličen