Medtem, ko je večina soborcev verjetno osvajala šmarne gore sva z Deanom že odpeljala brzinec Soške magistralke, parkirala v Zadnji trenti, kjer se je v avtih grelo nekaj “alpinistov”, ki so osvajali “šmarne gore” – verjetno se je poroka v bližnjem vikendu ravno zaključila. Naju seveda take reči ne zanimajo in zato sva odmlatila proti Zapotoku, kjer se ne sme spati in tudi nobeden ni spal. Pa pustimo to za potem. Pot to stene se mi je zdela kratka, Severozahodni steber pa na pogled precej pokonci. Skica je dokaj dobra, prvo smo hoteli štartat od belih plošče malce preveč desno, a smo s e vrnili in šli levo, kjer smo našli štant. Podoben občutek nas je spremljal celo pot, ko se ti zdi, da je prava smer bolj desno, bolj levo. Klinov v steni ne manjka, tudi več je sidrišč kot po skici. K sreči je nekdo pred nami kadil in smo po znamki čikov vedeli da smo na pravi. Skala je res dobra, tako da smer priporočamo tudi drugim.  K sreči ni blo napovedanih neviht, a na vrh smo prišli vseeno mokri od potu. Pri sestopu smo se raje odločili za tri spuste po vrvi po nekakem žlebu ali široki poševni polici, kajti skala je zglajena, sidrišča so narejena in ni nobenih pok, kjer bi se štrik lahko zataknil. Iz sedla smo našli pravo kozjo stezico, ki nas je pripeljala domov. No, za zaključek, glede na jutranje dogodivščine, nesramno sončno vreme in odlično skalo, pa še štirice so res štirice, bi lahko to plezarijo označil s seksi 😉

Plezala: Dean Strosar, Egon Pavlica

Datum: 12.7.2015

Smer: Severozahodni steber, IV+/III-IV, 450m, 6h