Žak in Martin, ki sta letošnjo zimo še posebej zavzeto nabirala kondicijo sta naju s Tinetom prepričala, da letos za veliko noč bojda strupena velikonočna jajca v značilnem belo-rdečem ovitku zamenjava za zamrznjene Frutabele. Reči ne takšni ponudbi ni spodobno in tako smo se po tem, ko je Tine zbolel, trije na petek popoldan zapeljali proti Alagni.

Ne ravno najzgodnejši odhod naslednje jutro se je izkazal še za prezgodnjega, saj kombinacija gondol od Alagna Valsesia do Punta Giordani odpelje šele ob 10h. Mimo koče Mantova smo ob 13h prispeli do koče Gniffeti, kjer smo odložili odvečno opremo in opravili vzpon do Piramide Vincent.

Letošnja zima ni bila nič kaj radodarna s snegom tudi na področju masiva Monte Rose, tako da je bilo na ledeniku Lys že kar precej razpok vidnih in je hoja zahtevala določeno pozornost. Sicer smo bili praktično edini na ledeniku peš, vsi preostali so bili namreč s turnimi smučmi in se za razpoke, z izjemo parih, ki jih je bilo potrebno obiti, niso kaj prida zmenili in so lagodno smučali preko. Popoldanske temperature so bile krepko nad ničlo in hoja ne ravno najprijetnejša – tako smo približno 100m pod vrhom piramide obrnili in pohiteli na večerjo. Žal se oskrbnikom v italjanskem stilu ni nič kaj mudil in tako so 4 hodno večerjo raztegnili na krepko preko ure in pol, pri čemer si posamezen hod pospravil še preden je bil dobro odložen na mizo.

Nočno spanje je bilo aklimatizaciji primerno, slabo – brez izjeme pri vseh treh. Štartali nismo ravno najbolj zgodaj, 5:30, pa vseeno vsaj za debelo uro pred vsemi ostalimi, ki se jim zaradi smuči ni tako mudilo. Leva noga, desna noga… pavza… itd. v poznanem monotonem ritmu. Po 4ih urah smo stali na vrhu Punta Gnifetti oziroma Signalkuppe. Koča je bila sicer zaprta, smo se pa zato nekoliko pogreli v zimski sobi. Razgledi super, vsi trije smo bili tako visoko prvič, zato je bilo še nekoliko lepše – le mraz je kazil užitek, bojda -15C z vetrom. Dolgo se na vrhu nismo zadrževali, saj je bil namreč plan ujeti zadnjo gondolo ob 16h. Peš pohoda v dolino si noben ni ravno želel predstavljati. No gondolo smo ujeli, celo tisto ob 15h in tako smo z nekaj zastoji na avtocesti še isti dan obležali vsak v svoji domači postelji.

Ker sem že ravno pri pisanju, naj omenim še udejstvovanja pretekle zime. Ker mi je Novi vrh domač in zato pri roki, vikend vožnja pa mi ne diši preveč, sem večino časa porabil za prepričevanje ferajnovskih kolegov, naj pridejo pogledat Peči nad Grantom in Rutom. Tine Colja, Žak Pavzin in Anja ter Tomi Klančnik so se vsaj enkrat pustili prepričati in tako smo skupaj plezali grape in lažje kratke smeri Vzhodne stene. Z Žakom sva opravila še vzpon na Mali Matajurski vrh – JZ stran, s Tinetom na Vrh nad Škrbino – JZ stena, z Žakom in Tinetom smo obračali v Pocarski smeri (Grebenec) zaradi slabih razmer, obiskali smo Sappado in 2x preplezali Ogledalo Sneguljčice (prvič z AO NG in drugič s Tinetom in Janom Klanjškom (AO NG)). Nekaj toplejše skale pa sva z Žakom izkusila v smeri čez plošče – desna varianta v Podraški turi in Tinetom v Nikolajevi smeri.