Po nekaj letih smo zopet poskusili. Tokrat oboroženi z več informacijami in zavedanjem ta takih odročnih brezpotij kljub nizki tehnični težavnosti ni za podcenjevati. Z ekipo AO Vipave in pridruženo članico se dobimo na Pecolu v petek zvečer, kjer pustimo en avto. Sledi logistični premik z drugim v dolino Dunje, kjer visoko zgoraj pri kapelici parkiramo in zlezemo v spalke pod zvezdnatim nebom. Noč pretopla za dobre spalke… Ob 5h vstanemo in čez pol ure že krenemo. Dan nas dohiti po poti. Prve orientacijske vprašaje uspešno rešimo in že se pred nami odpre soteska Klapadorije. Ves čas grizemo v njen levi breg, potka ozka, možici in nekaj označb, največ pa velikih pajkov in njihovih mrež. Vleče se, ko dosežemo Passo Cativo, II, 20m, potem spet dalje po stezici nad globočino soteske do konca, kjer nasproti zelenega trikota z macesni na nasprotnem bregu obrnemo proti steni, Možici pomagajo, hvala. Nato po rampi levo pod sivo steno navzgor, včasih primemo za skalo. Dosežemo bivak Muschi, do tu že skoraj 3h. Od tu tik ob njem skozi ozek prehod v položno steno levo od previsne rumene. Konstatno plezanje II z dobro skalo, proti koncu se postavi pokonci. Izhod iz stene je najlažji skrajno desno, po najlažjih prehodih III, 50m, izpostavljeno, dobra skala. Na tem mestu namreč prehiter vstop v kamin preveč levo postreže s štirico in se neugodno konča na stolpu (če si brez opreme/štrika), od koder je nato potreben spust po vrvi. Eden izmed nas to tudi preizkusi. Dosežemo Belvedere, od tu proti desni skozi kamin II v grapo ki vodi proti Via Amalii. Kmalu dosežemo bivak Suringar. 6h. Od tam sestopimo na Pecol.

Via Dogna, II-III, 300m, ostalo hoja/poplezavanje.

Anja F., Boris B., Tanja M., Blanka T. in Dominik