Danijel ob petih požene avto proti Pokljuki. Ker pa nam je preklapljanje na poletni čas odžrlo eno uro, v bistvu štartamo ob štirih. In začnemo z Rudnega polja pešačiti okoli sedmih, torej približno ob šestih. Namesto k velikonočni maši, na Viševnik. Menda končno. Ker so ga letos že nekaj krat nadomestili drugi cilji.

Kmalu se pokaže, da gre za neke vrste križev pot. V danih razmerah je namreč v nahrbniku in na sebi vsega preveč. Sendvič? Odveč. Puhovka? Odveč. Cepin? Odveč. Rezervna majica? Odveč. Rezervni pulover? Rezervne rokavice? Povsem odveč. Edine hlače? Odveč. Edine gate? Odveč, a naj bo. Zaradi javne morale. Gamaše? Odveč. Pohodne palice? Žolne? Na srečo odveč. Lopate? Odveč … Vse odveč. Skratka: jutro, sonce, niti sapice, trpežen predelan sneg. Brez udiranja. Dan za dereze, liter vode, kremo za sončenje in fotoaparat.

Kosilo? Planinsko kavko nafutramo na vrhu, sebe doma.

Marijan Močivnik

Fakti:

Datum: nedelja 27. marec 2016
Hrib: Viševnik, 2050 m, zimski pristop
Trajanje: vzpon cca 2,5 ure (s postanki za montažo derez, fotografiranje, ekskrementacijo ipd, sicer cca 2 uri), sestop 45 minut
Hodili: Barbi V. Močivnik, Danijel Lozar, Marijan Močivnik