Dolgo je bilo potrebno, da sva se z Rokom ponovno navezala na vrv, od rusko kirgiške uspešne avanture je minilo res že več kot pol leta, a vedno ko se navežem na vrv s  soplezalcem kot je Rok, vem, da bo “intensive” doživetje.

In sva šla, tja v od Boga zapuščene kotičke Trente, ki so le streljaj oddaljeni od Očaka. Leva stran 500 m skalnega zidu Špičja ponuja še kar nekaj zimskih linij, ki čakajo, čeprav na “ne pravi” strani Triglava…

Zaplezala sva v večjo razčlembo, ki razpolavlja severno steno Malega Špičja na pol. Intenzivnost prvega raztežaja, naju je s previsnimi odstavki in krušljivo kamnino, presenetila. Po res več kot uri plezarije 60 m miksa, sva nato nadaljevala v nepredelanem snegu po snežni grapi. Skromne količine letošnjega snega so večino skokov pustile nezasutih. V zadnji tretjini pa plezanje ponovno poteka po kopni skali, ki pa vseeno nima intenzitete začetnega dela.

Po 6 h sva stala na vrhu v pomladnem soncu…Občutek, ki sem ga res že predolgo pogrešal…a pomembna je  edinstvena izkušnja, tista prava…ki vleče nazaj.

S kančkom kirgiške nostalgije je nastala nova smer v prelepi Trenti:

Vrtiljot V/4, M6+, 600m (Boštjan Mikuž, Rok Kurinčič, 8.3.2015)

Boštjan Mikuž