Zadnji dve leti sem imel precej težav z iskanjem psihološke volje za plezarijo. Egonova nesreča in stensko reševanje v prvi osebi ednine se mi je precej globoko vtisnilo v podzavest. Vse skupaj je pustilo posledice in prineslo skrajno zmanjšano iskanje krčev med zračenjem razkoraka.  Zadevo so kar se vzponov tiče reševali predvsem turni smuki. Kot stare mame sem se zgovarjal, naposled pa je le prišel tisti dan, dan za začetek vrnitve. In kot primerna prva repriza vrnitve se mi je zdel Jugozahodni raz Mangrta. Smer, ki spada med udobne (svedri) in uživaške (dobra skala in le en težji raztežaj). In sva šla. Z Egonom kakopak (car je vmes še naredil izpit za alpinista). Ob šestih zjutraj še v temi prideva na mangrtsko sedlo. Čelk seveda nimava, zatorej odkinkava do jutranjega svita. Dostopa je za tričetrt ure. Kmalu  po sedmih zjutraj vstopiva. Megla, veter in mraz. Zanohtana in v rahlo robotskem gibu oddelava spodnje raztežaje. Prave avstrijske (55 m) in ne jajca 30 metrov dolga, kjer potem molzeš štrike kot mlekarica. Smer poleg dobre skale ponudi en odličen raztežaj odprte stenske petice varovane s 4 svedri. Egon suvereno. Mene pa pri zadnjem svedru detajla tako nanohta, da vpet v sveder kakšno minuto ogrevam kremplje. Po treh urah izplezava na trave, ki v sončem nudijo lepe razglede, v mešano dvoje pa tudi kakšno pregrešno misel. Midva imava meglo, petdesetko vetra, rokavice in puhovko. Romantika ni prisotna sploh.  Še dobro, da ne izostane malica s pršuto. Objem megle naju prepriča, da se ne povzpneva na vrh Mangrta ampak se previdno spustiva po slovenski nazaj na sedlo. Spust je siten, mokra skala, v bistvu najbolj delikaten del ture.  Še pizza pri italjanskih pizzajolotih v Logu pod Mangrtom in pot domov.