Na odsek sem prišel zelo po naključju, v drugem letniku gimnazije. Na nek način gre zahvala Vidu, ker je bila to njegova ideja in sem pač šel za foro zraven. Od takrat moje življenje ni več isto in ne morem si predstavljati kaj bi počel, če ne bi plezal, če ne bi spoznal vseh teh ljudi skozi vsa ta lepa. Ponosen sem, da sem lahko del tega in da sem na odseku lahko pustil tudi svoj delček mozaika.
Izjemna količina vrhunskih doživetij doma in po svetu v skali in snegu pa tudi v trenutkih potem, ki so bili vedno ena sama radost življenja.
Dobra družba, fajn ljudje, smeh, adrenalin... Za vsakega, ki rad išče oprimke, nove smeri, gazi ali riše linije v snegu, vsekakor pa če uživa v naravi.
Izkušnja v odseku je zelo dobra, saj se usi dobro razumemo, plezamo, zabavamo. V alpinistični šoli, mi je ušeč da so vse pokazali, da smo potrenirali skupaj, če smo imeli kakšna vprašanja so odgovorili in šli skozi postopke.
Moja izkušnja z odsekom je predvsem skupek lepih doživetij, novih znanj in poznanstev. Skozi skupne ture, plezanje, tabore in druga druženja sem spoznal veliko novih ljudi ter doživel veliko stvari, ki mi bodo ostale v lepem spominu. Odsek mi ni prinesel le novih plezalnih izkušenj, temveč tudi veliko lepih trenutkov v gorah, novih izzivov in priložnosti, da preizkusim svoje meje. V alpinistični šoli se ti res posvetijo in si vzamejo čas, da ti stvari pokažejo in razložijo, tudi večkrat, če je treba. Iz skupnih taborov imam ogromno lepih spominov, predvsem zaradi izvrstne družbe in vseh dogodivščin, ki jih doživiš skupaj. Ena najboljših stvari pri odseku je zagotovo tudi to, da spoznaš veliko novih soplezalcev, s katerimi lahko deliš veselje do gora in plezanja.
Sem moral pogledati več starih zapiskov in letnic, da sem se spomnil leta 2002, ko sem organiziral prvo alpinistično šolo v Ajdovščini in s tem začel novo poglavje takrat alpinistične sekcije in danes odseka. Sprašujete me o anekdotah, taborih, doživetjih,… čeprav nisem več toliko aktiven član odseka me držanja stika s aktivnimi člani napolnjuje (duševno in fizično) in verjamem, da še marsikoga. In kaj lahko izpostavim za nazaj? Ne morem izpostaviti enega vzpona, zgodbe, ….je samo barvna paleta vseh utrinkov, sive ali črne kamnine, belih poljan, ledenih slapov, vzponov in tudi padcev, nasmehov, stiskov rok, tudi težkih trenutkov, preizkušenj, skupnega matiranja in skupnega veselja,…so spoznanja ljudi s katerimi sem si še danes blizu pa čeprav se več časa ne vidimo. Je dejavnost k kateri se rad vračam in me vedno znova napolnjuje. Predvsem je pot in so trenutki in so doživetja…in to čutim in mislim, da je AO Ajdovščina!
Super ljudje, odlična družba, nepozabni tabori. Varnost na prvem mestu.
Odseku sem se pridružil v ne najbolj rosnih letih. Kar je dokaz, da ni nikoli prepozno. Čeprav mi je bližje športno plezanje kot alpinizem, sem vseeno dobrodošel in o vsem informiran. To mi je res ušeč.
V AO sem se pridružil lani in se od takrat naučil že kar nekaj novih stvari. Alpinistična šola mi je dala vso potrebno znanje, da lahko zdaj počasi nabiram še lastne izkušnje v skali. Pridobil sem tudi dovolj samozavesti, da sem nekaj dni plezal v Arcu. V odseku je super družba, zato se veselim nadaljnjega plezanja, novih in težjih smeri, predvsem pa še veliko skupnih tur.
Prišel na ferajn v sklopu alpinistične šole, da osvojim prepotrebno znanje v varnem gibanju v gorah. Poleg znanja pa sem dobil še veliko več; izkušnje, in prijatelje. Skupni tabori pa so seveda zgodba zase. Tam se poleg plezanja dogaja še marsikaj zanimivega.
V našem odseku se počutimo odlično – očitno smo našli pravo navezo tudi zunaj sten in gora. Odkar imamo otroke, so alpinistični tabori postali kar naše družinske počitnice. Če uporabiš otroško domišljijo lahko iz štrika in oponk nastane marsikatero igralo. Tudi plezanje je dobilo novo dimenzijo – zdaj poleg smeri premagujemo še otroško radovednost, iščemo oprimke, ki so primerni za majhne prstke, in se učimo, da je včasih največji podvig že to, da vsi skupaj pridemo do stene. Skratka, naš odsek je postal nekakšen družinski počitniški aranžma. Zdaj pa si želimo, da bi tudi otroci čim prej začutili tisto, kar nas že dolgo vleče v hribe – ljubezen do gora, kanček pustolovščine in predvsem veselje do skupnih trenutkov v dobri družbi.
