Zaradi želje po širjenju znanja iz plezanja na različnih kamninah, se je za prvi letošnji tabor odseka izbrala prelepa dolina Val Di Mello, polna granitnih sten in prelepih slapov. Dolina ponuja vse kar si lahko plezalec zaželi, od balvanov in športnega plezanja, pa vse do večraztežajnega plezanja s prelepimi razgledi.

Ker smo morali že v dopoldanskem času prevzeti ključe hiše, je bil za Tomaža, Manco, Laro in Miho odhod v Italijo precej zgoden. Ob 4h smo hitro spakirali avto in štartali proti Italiji. Prednost zgodnjega štarta je bila prazna cesta, ki je brez večjih posebnosti hitro minila. Po nekaj urah smo zagledali jezero Como in cilj je bil že zelo blizu. Prijazna lastnica Airbnb-ja nam je skuhala espresso, njen mož pa nas je pospremil do apartmaja. Kmalu sta za nami prispela še naša cimra, Marko Ć. in Erik, v našem apartmaju pa se nam je kasneje pridružil še Sašo. 

Prvi dan smo se hitro razdelili v dve navezi, si pripravili opremo in popoldne šli preizkusiti naše sposobnosti plezanja na granitu. Izbrali smo si dve krajši smeri. Najprej smo plezali Tunnel Diagonale, ki je z začetno manjšo razpoko preverila našo uporabo metuljev, kasneje pa še Cunicolo Acuto, ki je popoldne popestrila s plezanjem skozi ozek kamin, nad njim pa še raztežaj z razpoko, kjer smo se lahko preizkusili v tehniki “džemanja”.

Drugi dan smo izbrali plezanje smeri L’Alba del Nirvana, do katere se je potrebno povzpeti preko prvih dveh raztežajev smeri Stomaco Peloso. Še posebno je tu zanimiv prvi raztežaj, saj je prva možnost varovanja nekje na 20 metrov, do tja pa je možno samo po strmi plošči brez oprimkov. Bravo Sašo, ki je to preplezal brez težav in dokazal svoje zaupanje v trenje na granitu. Pod vstopom v Nirvano smo ugotovili, da je pred nami kar nekaj navez in smo se namesto čakanja raje odločili za spust in trening v bližnjem frikališču. Granit je tudi za frikanje odlična kamnina in hitro smo stopnjevali težavnost preplezanih smeri. Marko O. in Andrej sta ta dan obiskala smeri, ki smo jih mi preplezali prejšnji dan. Dan smo zaključili v vasici San Martino na zasluženi pivički. Ikona vasice je zagotovo lastnik športne trgovinice Spaghetti Boulder, od katerega smo izvedeli, da je bil v mladosti vsakoletni obiskovalec Bovca in velik ljubitelj ribolova na Soči. V lokalnem baru polnem plezalcev, pa je za glavno dejanje poskrbel Tomaž, ki je z eno od naših nalepk poskrbel za podpis našega odseka.

Za tretji dan smo se odločili, da se moramo tudi ostali preizkusiti v plezanju kot prvi in smo izbrali Larino smer, plezanje po granitnih ploščah ob slapu. Dve navezi, Manca-Lara in Tomaž-Miha, smo se odpravili v smer Via Gossemberg di sinistra, ki je že od samega začetka, z bližino slapu, poskrbela za lepo kuliso. Sama smer je bila kar precej zaraščena, a vseeno zanimiva zaradi granitnih plošč. Za dodatno popestritev je poskrbela italijanska naveza. Ta nas je pod vodstvom “Kekca”, kot smo ga poimenovali zaradi izgleda, prehitela, saj je kljub navezanosti na vrv, plezala brez varovanja. Sašo, Erik in Marko Ć. so se ta dan odpravili v L’Alba del Nirvana in jo uspešno pleplezali.

Četrti dan sta nam jutro popestrila mala Lučka in Vid. Ta dan nas je dež prisilil, da smo namesto plezanja raziskovali dolino. Povzpeli smo se nad 2000 m. Slapovi ob poti so nas motivirali, da smo prišli vse do snega. Zvečer smo se namesto kuhanja raje odločili za lokalno picerijo in se podružili z ostalimi člani odseka.

Ker je bil tudi naslednji dan dež, smo ga preživeli v apartmaju, kuhali in “plezali” granitno prečko naše hišice. V večernih urah so se nam pridružili še Marko O. in Andrej z njunima družinama, in tako poskrbeli, da nam je drugače ležeren dan, hitreje minil. 

Zadnji dan smo se po checkout-u ustavili še v bližnjem plezališču nižje v dolini, kjer smo plezali gnajs. Smeri so bile res luštne, dolge in konstantne. Tabor smo zaključili s pico in se ob večernih urah vrnili v Slovenijo. 

Dolina Val Di Mello nas je navdušila s ponudbo plezanja in lepoto narave, zato se bomo zagotovo še vrnili. Naši dnevi v njej so prehitro minili in dokazali smo, da se imamo, kljub majhnem številu in občasnem slabem vremenu, vedno lepo. Če ne gre drugače, pa za popestritev posežemo po kartah in kakšnem pivu.