V letih mnogih vzponov in spustov v vse mogočih razmerah se včasih tudi poklopi in pade desetka!

Novembra dobro začeta sezona (glede na prejšnje), je po novem letu malo zamrla zaradi dežja ali preveč snega. Pri sosedovih pa je vedno lepo, pri najboljših pa sploh. Ožbej, prekaljeni maček, četverici svetuje obisk avstrijskih vrhov, malo naprej od Gmunda. Cilj naj bo skromen, da bo varno in zato uživaško. Po prihodu v St. Peter nam domačin namesto ogledanega Hirnecka namigne na Sternspitze. Več jih gre tja, pojdimo še mi! Vreme je odlično, nekoliko mraz, vendar kulisa popolna. Štarta se praktično s parkirišča v vasi. Nov sneg je, vendar je situacija varna, z nadmorsko višino debelina novozapadlega snega upada, z njo tudi skrb. Še prereza ni potrebno delati, ko iz gozdnega grebena izstopimo v vršno vesino. Po štirih urah zložnega vzpenjanja v enkratnem ambientu in popolni samoti dosežemo vrh. 1200 višincev nam pobere svoj davek in na vrhu ob pripravah opreme, hrani, pijači, fotkah, razgledih predvsem vznemirjeno čakamo spust. Čaka nas 800 višincev čistega smučanja po 20 – 40 cm svežega, nezvoženega pršiča iz prejšnjih dveh noči. Vsi na vrhu tokrat oboroženi s smučmi moderne širine kar obeta….

Spust. Po prvih tipanjih, dile splavajo, nabiramo hitrost, zavoji se daljšajo… vriskanje. Izpod zunanje smučke šprica kot iz cestarske rolbe, notranja nabija podobno količino snega v zunanje koleno… Hehe, fenomenalno. Izmenjaje smučamo in snemamo te naše krivulje. Fajn se nam zdi vse skupaj. Po prečki skozi gozd in macesne sledi pot in zadnji breg do vasi. Prismučamo do avta.

Po vasi cest niso splužili do čistega, kakšen luksuz! Tu spet srečamo prijaznega lokalca od zjutraj. Med našim dejanjem je s svojo klapo odsmučal dva hriba! Hja.. Izkaže se da pozna naše kraje, zna par slovenskih in z MTB se je že spuščal s Čavna… Skupaj zaključimo v koči ob pivu in juhi s knödl-om. Hehe, to je to. V Avstriji je lepo.

Smučali Ožbej, Egon, Blaž in jaz.