Tokratni tabor v Maltatalu, dolini reke Malte, (nam) je ponudil precej drugačno plezanje, kot ga ponavadi izkusimo v naših stenah in nižjih stenah Dolomitov. V prvi vrsti zaradi kamenine, saj prevladuje gnajs, ki ponuja precej drugačne razčlembe, v drugi vrsti pa predvsem zaradi dolgih dostop do gora v pogorju Visokih Tur. Prvi dan, v četrtek, smo se ogrevali v sektorju Langkar, ki ponuja predvsem lažje večraztežajne športne smeri dolžin 200-250 m, v prelepem ambientu nad akumulacijskim jezerom Kolnbreinspeicher. Cilj drugega dne (in v mojem primeru tudi tabora) pa je bila smer na Hochalmspitze po južnem stebru (V, 280m). Ker nismo imeli informacij o stanju ledenika pod smerjo, smo s seboj imeli vso potrebno zimsko opremo, kar je vzponu, pri katerem od izhodišča premagamo višinsko razliko 1700 metrov, dodalo karakter. Egon je bil cel dan motor naše naveze in skrbel za ustrezno motivacijo, da smo po cca 3,5 urah plezanja dosegli vrh. Raztežaj pred vrhom nas je sicer ujel dež tako da smo vrh ob naelektrenem ozračju hitro zapustili, bili pa za to na poti nazaj po grebenu nagrajeni s čudovito mavrico. Pod črto lepa in kondicijsko zahtevana tura, kar se je nato tudi poznala naslednji dan, ki smo ga zapravili za počitek oz. frikanje. Zadnji dan je žal dež prekinil plane vendar nič za to, saj smo ob kosilu že naredili nove.