No, kako naj začnem..? Po svojih fiaskih v mojih zadnjih smereh sem se zaprisegel, da ne bom več glumil po tem našem blogu, ampak bom najprej kaj splezal in šele potem začel spet glumiti. In evo me, spet glumim, le da tokrat naj bi imel kao izgovor.

Situacija spet klasična, dan prej je bil žur, ki pa sem ga bil primoran zapustiti hitro po polnoči (kao Pepelka ali Trnjulčica, ena izmed teh dveh pač) in iti domov odkinkat par uric. Sem pa zjutraj, ko sem vstal, poklical in se update-al s situacijo. Zamudil sem onegavljanje, kakšen literček pinele in mogoče kakšno neumnost, ki nam pade na um, ko imamo “sestanke”. Ampak naj bo, vse za alpinizem. Pod steno (severna Triglavska) smo odšli v štirih: Tadej, Rok, Bosti in jaz. Na vrh stene smo (tokrat za spremembo) tudi prišli v štirih. Le druga pota smo ubrali. S Tadejem štartava v Skalaški, Bosti in Rok v sosednji Helbi. Na pola puta se naše poti križajo, padejo stave, in gremo naprej. Ampak, da ne bom dolgovezil..

Smer je bila precej lepa, vstopni del mogoče rahlo psihičen, saj nisem vedel točno ali sem v smeri ali ne, nobene možnosti varovanja, tako da sem šele po par metrih vpel nek klin, ampak kaj bo to za take psihomanijake. Od tam naprej pa več ali manj precej lagano po smeri, orientacijsko brez težav, detajl je bil daleč najlepši del smeri (tisti v Ladji), le da je bil prenabit s klini, pokvarilo je vsako estetsko vrednost, ampak naj bo. Vmes sva par raztežajev posolirala, in od detajla v Ladji sva tudi solirala do vrha. Najbolj se mi je zameril sestop, ki ga ni bilo konec. In po vrh vsega je bil to po ne vem kolikem času vikend, ko sem dejansko trpel zaradi dehidracije. Overall, čudovita smer, ki me je totalno zjebala. Predvsem sestop. Doma sem mrtvo utrujen obležal v postelji, za razliko od vikendov, ko obležim mrtvo p… mah, kakorkoli, bilo je lepo. Celo nekemu planincu sem dalj časa kazal sredinec, misleč, da je Bosti. Šele ko sem se mu približal, sem spoznal svojo napako. Ampak, če povzamem filozofijo, ki sem se je priučil s pomočjo plezanja: boli me kurac.

Plezala (prva naveza): Tadej Slokar in Matic Štrancar

Smer: Skalaška z Ladjo, V+/IV, 1000 m, 7.5h

Plezala (druga naveza): Boštjan Mikuž in Rok Kurinčič

Smer: Helba in Čopov steber, VIII-/ VI, 1000m, 7.5h

By: Fukotožni Galeb

P.S. Ugotavljam, da težje ko splezam, manj imam za napisati. Se pravi, ko bom (če bom) kdaj imel kak nivo, me bo moč najti le še v samostanu, kjer samo molijo in molčijo. Mogoče kje v Tibetu.

Ammmmmmmmm