S prvimi kopnimi vzponi se počasi zaključuje turnosmučarska sezona in čas je za povzetek moje kar aktivne sezone. Pravi začetek letošnje turno smučarske sezone se je začel šele s začetkom koledarskega leta. Pred tem žal ni bilo dovolj snega, zato se je samo čakalo prvo ustrezno pošiljko in dan ko lahko iz kota potegnem smuči.

10. januar — Prvi okus sezone

Prva pošiljka je k sreči prinesla dovolj snega tudi v našo bližino in sezono smo lahko začeli kar na strminah bivšega smučišča Javorniku. Prvi vzpon nas spremlja megla, vendar pa nas pri drugem vzponu na vrhu pričaka sonce in prelep razgled, ki izniči trpljenje v spodnjem delu ob slabšem snegu.

17. januar — Slovenska klasika

Snega na žalost ni bilo veliko, želja po smučanju pa je po prvem okušanju rasla, zato že naslednji vikend zavijemo tja, kjer naj bi sneg bil in ga mraz varuje celo zimo. Zato gremo pogledat v dolino Tamar proti Kotovem sedlu. Sedla sicer ne vidimo zaradi megle in rahlega sneženja, kljub temu pa dovolj snega in ne pretrdo za smučanje.

31. januar — Varna opcija

Sledilo je obdobje slabih plazovnih razmer in zato smo svojo željo po smučanju morali potešiti na varnih lokacijah. Zato smo zavili do smučišča Višarje, kjer smo se sprehodili po romarski poti, uživali v razgledih in se spustili po smučišču.

15. februar — Uresničevanje želja

Včasih je potrebno izkoristiti priložnosti in uresničiti želje. Odločitev pade, da gremo preveriti Matejino skušnjavo in se zapeljemo pogledati količino snega v Karnijske alpe na Monte Dimon in Monte Neddis. Sonce pomaga, da kljub močnemu vetru vseeno uživamo v smučanju po pomanjkljivem snegu.

17. februar — Za začetek dopusta

Ker so se začele počitnice, je Manca imela prosto, sam pa sem vzel teden dopusta v upanju, da bomo kaj smučali. Ker še vedno ni bilo nikjer neke večje količine snega, sva zavila na varno lokacijo in se odpravila na smučišče Kanin, kjer naju med vzponom iz italijanske strani pošteno prepiha, na slovenski strani pa uživava v soncu in mešani snežni podlagi.

20. februar — Bolj sveže ne gre

Končno napoved večjega sneženja in ravno pravi čas dopust, da se ga nameni iskanju pršiča. Cima Bella je lokacija, ki je med varnejšimi kljub sveže zapadlemu snegu — kar se, kljub sneženju, vidi po gužvi na parkirišču. Na vrhu najdeva do pol metra svežega puhastega snega, spodaj pa žal pomanjkanje predhodne snežne podlage. Ampak zgornji del premaga in zadovolji željo za ta dan.

21. februar — Tam kjer ni plazov

Naslednji dan se nam pridruži Egon, sedemo v avto in med vožnjo po Posočju razmišljamo, ali lahko zavijemo še kam drugam, razen ponovno na Kanin. Žal druge lokacije ne najdemo in ponovno končamo na parkirišču pri Sella Nevei, kjer pa nas ne spustijo navzgor zaradi plazov. Zato zavijemo proti Montažu, kjer poiščemo svež sneg in zavetišče pred plazovi nekje naključno med drevjem.

28. februar — Prvi koraki

Maks je imel željo okusiti turno smučanje in si za en vikend izposodil turne smuči. Za prvi dan izbereva varen in testiran poligon Kanin/Sella Nevea, kjer lahko okusi prve zavoje pri hoji navzgor in smučanje po neurejenem smučišču. Po prvih zavojih je že razmišljal o nakupu opreme — po spodnjem malo slabšem snegu pa mislim, da bo še malo premislil.

1. marec — Klasika pod Montažem

Ker je imel opremo sposojeno cel vikend, sva izkoristila lepo vreme in po posvetu z Deanom skočila še pod Montaž proti klasiki Vrh Strmali. Če je bil Kanin dan prej prazen, je bila tu kar kolona proti vrhu in vse posmučano. Zaradi temperatur in rahle utrujenosti sva se raje odločila, da do vrha ne greva, a vseeno zadovoljiv spust za drugi dan zapored.

7. marec — Iskanje poti

Idejni vodja naslednjega cilja je sicer bil Egon, ampak mu žal zaradi zasedenosti ni uspelo priti z nami. Odločili smo se pogledati skrito dolino Mlinarica, kjer sonce posije komaj popoldne in sneg ostane. Ker nobeden od nas tam še ni bil, smo med nošenjem smuči do snega malo zašli iz poti in si podaljšali pristop — ampak doživeli zanimivo turo. Dolina polna trdega snega, ki tudi ko posijejo prvi sončni žarki, ne popusti. Zaradi daljšega prihoda žal nismo osvojili vrha, tako da tja se še vrnemo. Še posebej ker ima začetek doline idealno pozicijo za počitek in opazovanje okoliških sten.

8. marec — Grapa za popestritev sezone

Ker samo smučanje ni tako zanimivo, se odločimo, da naslednji izlet začinimo in dodamo lažjo grapo. S smučmi na hrbtu se po trdem snegu, preko Pripravniške grape, povzpnemo na Veliko Mojstrovko in smučamo v drevesnico. Sneg ravno prav mehak za idealne zavoje in maksimalno uživanje. Med iskanjem pravilne linije za spust se povežemo še z naključnimi sotrpini na snegu in kasneje ob pivu poslušamo o smučanju v Gruziji — ideje za naslednjo sezono se hitro širijo.

21. marec — K severnim sosedom

Za naslednji vikend se odločim oditi preverit sneg pri severnih sosedih v doline okoli Gmünda. Pridruži se mi Egon in tako si prvi dan najprej ogledava izhodišče za naslednji dan, nato pa poiščeva sneg za smučanje. Tudi pri severnih sosedih ga ni bilo veliko in tako zaideva na Königstuhl. Vzpon si popestriva s prehodom grebena bližnjih hribov, kamor sva sledila “lokalcem” — Egonovo mnenje je, da lokalci pa ja poznajo pot. Snega še veliko nepredelanega, zato za spust raje izbereva bolj gozdnate predele. Izhodišče ponuja tudi idealno lokacijo za okrepčitev po težkem dnevu, z lokalnimi specialitetami (šnicl z marmelado).

22. marec — Raziskovanje pod Hochalmspitze

Po prvem dnevu se odločiva, da drugi dan poizkusiva z vzponom na Hochalmspitze oziroma testirava, do kje prideva. Pot začini svež sneg iz prejšnje noči — a to samo pomeni, da bo lepše za navzdol. Zaradi megle in malo ponesrečene navigacije se za prvi vzpon odločiva nekje naključno izpod vrhov okoli Hochalmspitze in takoj uživava v svežem pršiču. Spustiva se le del poti, nato pa po kratki pavzi slediva paru, ki se je odločil iti po pravilni poti in nama tako utiral pot. Zaradi megle in skoraj ničelne vidljivosti se odločiva obrniti malo nad Villacher Hütte — vseeno odlično dolg spust in zanimiva šola za prihodnjič: za vzpon do vrha je potrebno malo več kondicije.

29. marec — Vinjeto je treba izkoristiti

Ker avstrijska vinjeta traja 10 dni, je bil še en vikend na voljo za smučanje pri severnih sosedih. Tokrat smo izbrali lahek vzpon na Peitlernock, na vrhu katerega nas pričaka veter, ki je odnašal vse, kar ni bilo pritrjeno — meni tudi smuči. Vrh smo zaradi vetra dokaj hitro zapustili, smo pa na poti navzdol smučali skozi pestro snežno dogajanje. Mešanica suhega snega, ki je skrivala vmesne skorjaste plasti, je vsaj pri meni poskrbela za kar nekaj prevalov. Vseeno odličen dan, ki smo ga zaključili s ponovnim obiskom pri Dr. Josef-Mehrl-Hütte in preverjanjem sosedovega štrudla.

12. april — Spomladanska klasika

Ker letos naše gore niso dobile posebne količine snega, je bilo potrebno kar malo pomisliti, kam gremo tokrat. K sreči je Dominik prebral, da Rodica ima sneg, in tako smo se odločili oditi pogledat gorenjsko. Sneg dosežemo po kratkem nošenju, na hitro čez malo grapo nad planino Suha in že se nam odpre dolina pod Rodico. Na vrhu počakamo na sonce in uživamo v hitrem spustu do začetka doline, kjer se odločimo ponovno prilepiti kože in se povzpeti še na sosednji hrib. Iz njega se spustimo direktno nazaj proti planini Suha in izkoristimo idealne snežne razmere v spomladanskem soncu.

---

Povzetek sezone: veliko švica in trpljenja pri vzponih, a na koncu polna lepih spominov in odličnih snežnih kilometrov — ker vsak spust je svoja nagrada. Plani in želje za prihodnjo sezono pa se že ustvarjajo in komaj čakam naslednji sneg.