Sobota, fotografska delavnica, neobvezna, osem udeležencev, toliko jih dogajanje predvidoma lahko prebavi, izkaže se, da res. Barbi zagotovi sveže krofe, Renata tudi. Danijel poskrbi še za domače pecivo in očitno ne bomo zelo lačni. Primož mi skrbi za podporo.

Najprej mučni del. Teorija. Kako nastane fotografija. Kaj k temu prispeva fotoaparat in kaj fotograf. In kako lahko tisto svetlobo, ki je na razpolago, potem ko smo jo tako ali drugače izmerili, na različne načine razdelimo med zaslonko in čas in kaj sploh je eno in kaj je drugo. In zakaj je to lahko pomembno. In zakaj včasih to brez škode prepustimo Indijcu, ki je spisal softver za naš fotoaparat, drugič pa to ni najboljša odločitev. Nekaj primerov slik iz arhiva, nekaj s fotoaparatom v živo. Fleš direktno, fleš z odbojem, fleš direktno, a ločen od aparata. In podobno. Preveč naenkrat vsega. Itak. Vem. A vseeno.

Potem udeleženci na teren, nazaj s frišnimi fotkami, sledi debata. Nekaj res krasnih slik in seveda potem zakaj je ta fotka boljša od one, pa primerjava med različnimi fotografskimi pogledi na isto dogajanje, pa kam ostriti človekana sliki, kaj je danes zaradi ostre svetlobe skoraj nemogoče dobro posneti in za kaj je ta svetloba po drugi strani dobra, kako paziti na noge fotografiranca, pa na bjegove roke, pa kje je glava in podobno in tu bi bilo še bolje, če bi fotograf počepnil in kako lahko več izvlečemo iz po nesreči zajebanega digitalnega negativa kot iz nesrečno enako zajebanega đejpega. Izčrpani in polnih glav na kosilo in potem spet debata. Na koncu, namesto predvidenega drugega samostojnega škljocanja Renata, Dominik in Sandi izsilijo mentoriziran sprehod s fotoaparati med dobravskimi vinogradi in del jutranje in popoldanske teorije zdaj gnetemo še skupaj in v živo in tudi to menda ne izpade slabo. Pa spet debata in končno Barbi prispeva še neetiketirano flašo svojega sauvignona 2014, tistega ki se ga je scuzalo, kolikor ga je bilo na razpolago, na sestanku sekcije ob nedavnem praznovanju Boštajnovega in Barbinega rojstnega dneva in končamo.

Odzivi meni dobrodošli za morebitne naslednje podobne podvige. Za udeležence pa upam da tudi kaj koristnega. Če nič drugega, jasen napotek: kot je plezanje najboljši trening za plezalca, je fotografiranje najboljši trening za fotografa. Deanov fotografski prispevek v naslednjem zapisu je že deloma tudi rezultat opisane sobote.

V spodnji galeriji nekaj vtisov in nekaj izdelkov tokratnih udeležencev.