Ker je Barbi manjkalo še nekaj smeri do »za registracijo magičnih 10« je bilo potrebno dobiti cilj, ki bi omogočal doseči to število. Pred časom me je Ana opozorila na Glinščico in internet me je spomnil, da se je tam kalil tudi znani Comici. Slednje me je pritegnilo, da je to postal cilj. In tako sva z Barbi po platah levo od cerkvice Marije na Pečah splezala 4 lažje smeri težavnosti (IV, II – III) dolžine od 100 do 150m. Dve gor in dve dol. Ter na koncu še zelo znano smer v Comicijevem stolpu (Spigolo Verde, III-IV, 120m). Ker te slednje nisem še nikoli plezal, plezati po sledeh velikih pionirjev alpinizma je zmeraj malo posebno, sem kljub skromnim težavam bil zelo zadovoljen.  

Na koncu te plezalne rekreacije me je na vrhu Comicijeva stopla pogled na sončni kraški rob, meglen Trst in prečudovito dolino Glinščice spolnil na ono pesem »Mi ricordo montagnie verdi…« in nekaj verzov, ki v prevodu gredo nekako takole:

Spomnim se zelenih gora in otroškega teka…
 …, potem pa me je nekega dne vzel vlak in trava, 
travnik in vse kar je bilo moje je počasi in počasi izginjalo.
 Jokala sem in govorila z Bogom. 
 Kolikokrat sem iskala sonce,…
 …kolikokrat sanjala sem o zelenih gorah… 

Comicijev stolp priporočam za zimsko ali pomladansko uplezavanje. One plate pa so bolj kot ne dobre samo za statistiko – ampak tudi to je potrebno. Plezala 28.12.2018 Simon Ušaj in Barbi Močivnik