»Kuda?« vpraša policajka na srbsko makedonski meji? »Putevima monopolija naše mladosti« odvrnemo iz kombija. »Na Popovo šapko, skijanje.« »Pa nemate dovoljno brda u Sloveniji….., imamo ali uvijek treba nešto novo….«

Na pumpi pred Tetovim natočimo bistveno cenejšo nafto (1,16 EUR) in v debati ugotovimo, da je «dida« prodajalke doma s Kovka nad Ajdovščino. Majhen je ta svet. Po 11 h urah vožnje z vmesnim odličnim kosilom v Starem hrastu v Markovcu v Srbiji se vzpenjamo po dobri in široki cesti na Popovo šapko. Objamejo nas makedonske gore.

Namestimo se v hotel Konak in odidemo na sprehod po Popovi šapki. Sledi večerja in kovanje bojnega plana. Vremenska napoved ni obetajoča. Zjutraj se znajdemo pod žičničami in želimo kupiti karto za sedežnico pod vrh Antene. Duva, ne rabota. Treba bo peš. Zapnemo kože na smuči in se po prijazni grapi v spremstvu šarplaninca vzpnemo do vrha šestsedežnice, ki ne dela, duva (piha). Cilj je 2700 m visoki Titov vrh. Sledi dolga prečka in vse intenzivnejše nabiranje višincev proti zahodu. Piha močan veter in sneži. Sunki presegajo 100 km na uro. Na sebe imamo navlečeno vse kar premore nahrbtnik. Temperatura je osvežujočih minus osem. Višje kot smo, slabša je vidljivost. Na višini 2400 m, slabo uro pod vrhom Titovega vrha, na sedlu pod Bakardanom nas objame popolna belina, vidljivost je nična. Sledi kratek posvet in glede na ostale nič kaj prijazne vremenske razmere ocenimo, da je faktor tveganja prevelik in glede na to, da že vse skupaj močno meji na survival mode se odločimo za obrat. Gora je močnejša,  zapnemo smuči in močan zahodnik nas poriva proti vzhodu. Smučanje je zaradi močnega vetra bolj boj za preživetje. Namesto, da bi se vzpeli nazaj na vrh šest sede vlečemo neke fizično naporne prečke proti vzhodu in z nekaj vzpona pridemo na vrh dvosede. Odsmučamo po smučišču na Popovo šapko in sila uspešno degustiramo odlično makedonsko hrano in pijačo. Pogledamo vremensko napoved in žal ugotovimo, da na Popovi šapki ne bo nič novega. Razen snega. Zunaj močno sneži in do jutra se nabere 30 cm svežega snega, ki pa pada z močnim vetrom, kar je vedno znak za dodatno previdnost. Zjutraj je cesta pred hotelom popolnoma zasnežena, odločimo se za poskus vzpona na 2500 m visoko Anteno nad Popovo šapko. Vidljivost je slaba, piha pa še za odtenek več kot včeraj. Grizemo v klanec nad Popovo šapko, prehitevajo nas ratraki, ki vozijo snowborderje. Fizično in psihično martranje v obupnih razmerah je precejšnje. Z Maticom nama je na sedlu na 2000 m dovolj in obrneva, ostalih 6 vztraja do malo pod vrhom Antene. Smuka je obupna, spihana kloža, beton, napihana kloža, z Maticem celo ujameva 15 zavojev spodobnega pršiča. Vidljivost mestoma nič. Ni kaj, narava je močnejša, ponovni neuspeh. Tik pred hotelom naju napade trop šarplanincev. Kar neugodna situacija, ko se 10 petdesetkilskih mrcin zaganja vate. Prismučamo direkt v hotel.

Po tuširanju zapustimo hotel in se za plugom spustimo v Tetovo. Cesta je zasnežena. Prva do druga brzina brez dotikanja zavore. V Tetovem se dobimo z Admirjem, ki je pomagal rezervirati nočitve. Sledi vožnja preko Gostivarja do jezera Mavrovo, zadnji del ceste je čisti rally po finski. Cesta popolna snežna deska, ozka, srečevanje avtomobilov zahtevno. Pridemo v izjemno lep hotel Mias. Prvotni plan je bil, da gremo naslednji dan na najvišji vrh Makedonije Golem Korab, ker pa se je zapletlo z vremensko napovedjo, ki nad 2.300 m spet napoveduje urnebes ter z logistiko prevoza do karavle Strezimir se odločimo za nadomestni cilj nad Mavrovim, najvišji vrh Bistre – Medenica.

Po zajtrku se sprehodimo do vznožja smučišča Mavrovo. Mavrovo je najboljše makedonsko smučišče, primerljivo s Cerknim. Kupimo karto za sedežnico in se vzpnemo do pod vrha smučišča, nekaj spusta in kože na smuči ter strumno proti zahodu. Matic vrhunsko navigira skozi sistem dolin proti zahodu, teren je zelo podoben Lepi Komni. Po nekaj vzpona pridemo do sedla, kjer zaslutimo, kje je Medenica. Še daleč. Najprej nas čaka spust do pozimi zaprte najlepše ceste v državi, ki vodi iz Mavrovega v vas Galičnik. Smuka je odlična. Pršič za prste obliznit. Prismučamo na 1500 m, čaka nas dobrih 600 m vzpona. Zapnemo cucke in se strmo vzpenjamo na ramo nad nami. Matjaž in Matic potegneta odlično špuro. Na rami nas zopet objame veter, vendar sprejemljivejši, dan je sicer pretežno sončen. Po dolgem grebenu se vzpnemo na vrh Medenice 2163 m. Pogled proti Golem Korabu, da jasno sliko, da vkolikor bi vztrajali pri prvotnem planu spet ne bi videli vrha. Sledi smuka, ki sploh ni bila slaba. Imamo vse vrste snega, pršič, napihano kložo, beton, srenec. Prava matura turnosmučarskih prilagoditev. Vmes tudi območja za prste obliznit, mestoma kar strmo. Spet je treba pripeti pse in se vzpeti na sedlo in ogromno planjavo, ki jo seče daljnovod. Cilj je pri smučati do hotela v Mavrovem.  Ekipa se razdeli, del se vrača preko smučišča, del pa tišči v območju zasnežene ceste proti Mavrovem. Pojavljati se začne kloža in do ostrega ovinka ceste, se kar namučimo. Matic mlada pištola furiozno gazi globoko špuro čez zasneženo prostranstvo. Začne se tisto sladko, 600 višinskih metrov smuke po gozdu v odličnem pršiču, zadeva je na las podobna smučanju z Golaka. Ker smo tu prvič je potrebno večkrat izvleči navigacijsko napravo, sicer pa sledimo nosu in občutku. Vrhunsko dobra smuka, tik pred Mavrovim končamo v potoku, katerega prečenje že tako ali tako potrošena telesa scuza do amena. Prismučamo prav do hotela, kateri je po nalogu Tita bil najprej samski dom za delavce graditelje jezu Mavrovo, danes pa je za naše žepe poceni hotel višje kategorije. Tak bi bil v Val Gardeni 200 EUR na noč. Turni smuk s 1.200 višinskimi metri in kar 22 km je uspel. Končno.

Zjutraj se odpravimo proti Ohridu, ker smo zavili levo čez slikovito jezero Debar se vozimo do Ohrida skoraj tri ure. Ob jezeru se vozimo proti jugu do odcepa ceste za Nacionalni park Galičica. Ugotovimo, da bi morali peš prav od glavne ceste, ker je dostopna cesta na prelaz zasnežena in neprevozna. Pogledamo uro, preštevamo kilometre in višince in ugotovimo, da se to ne bo izšlo, ker smo prepozni. Znamenita flanka Galičice bo ostala na seznamu želja. Turizem torej. Ustavimo se v zalivu kosti in pogledamo zanimiv muzej koliščarjev na Ohridskem jezeru. Pozno popoldan pa si natančno pogledamo vse glavne znamenitosti lepega Ohrida. Hotel za 21 EUR na noč, ob sami obali jezera je odličen. Obilen obrok ni izostal.

Zjutraj nas čaka ura vožnje do smučišča Kopanki Pelister, kjer kupimo eno furo edine sedežnice, katera nas dvigne na višino 1.600 m. Sedežnica je izjemno lep in počasen muzej novejše zgodovine. Vrh sedežnice začnemo s hojo navkreber. Najprej po opustelem smučišču potem pa vseskozi po lepem grebenu z borovci. Spet se dela cokla. Kršenje božjih zapovedi ne izostane. Greben se vse bolj oža, gozd izgine, pojavljati se začnejo tehnično zahtevnejši ledeni deli. Zlezemo na prvi vrh Stiv 2470 m visok, odpre se vrhunski pogled proti Pelisterju in vsej okolici. Smuči na nahrbtnike, dereze na noge in cepine v roke. Sledi uro in pol kobacanja po grebenu preko Ilindena do vrha Baba oz. Pelisterja 2.601 m, vrh katerega je televizijski oddajnik. Ta hitrim je uspelo iz doline na Pleister v 4 urah, buldožerji pa smo za vzpon potrebovali še pol ure več. Za zimo ni slabo. Dežurni RTVjevec se razveseli obiska, šnopec ima žal le za lastne potrebe, smena je pa še dolga. V bivaku pojemo in pripravimo smuči za zelo dolg spust nazaj. Zunaj seveda piha, kar močno. Prvi del smuke do sedla je ena sama mižerija, komajda opazimo res lepo kuliso s Prespanskim jezerom v dolini. S sedla v dolino pa je vse bolje, najprej spihana kloža, potem pa vse več in več ta boljšega pršiča. Vriskanje in solze veselja. Endorfine se čuti v zraku in širokih nasmeških snežnih avanturistov. Kar prehitro se konča veselje in sledi spust po cesti, ki jo uporabljajo ratraki za vzpone s freeriderji. Cesta je naprej hitra, potem sta celo dva vzpončka, na sredini pa cca 1 km popolnoma raven del, kjer se človek prelevi v Anamarijo Lampič. Tek na smučeh s turno opremo, scuzani od napora cele ture, za si žile na kanti smuči rezat! Dolg spust se konča pod vznožjem smučišča, naložimo se v kombi in odpeljemo v prvo vas, kjer v hotelu Šumski Feneri (freeride baza z odlično hrano) intenzivno nadomeščamo izgubljene obroke, pri čemer hidracija ne zaostaja. Smrdimo pa tako, da smo najboljši približek tunine v lastnem soku pajcane več tednov. Jemo odlično in najceneje v celi Makedoniji.

Nazaj v Ohrid, po dekontaminaciji teles zavijemo v bližnji Irish pub. Band v živo, vrhunski kitarist, ki spominja na Ramba v mladih letih, preigravajo same vrhunske rock n roll komade. Miza ječi pod težo prazne steklovine. V zgodnjem jutru nas vržejo ven, en meter dolg račun pa ostane še vedno v območju dveh evrskih številk. Osem ohridskih satelitov poišče zgodnje jutranji kebab, nekateri tudi dva, zaužita zgodnje jutranja mastnoča nas zabije in zaziblje v spanje pravičnega.

»Odkuda« vpraša srbski carinik…., spet začnemo z zgodbo monopolija iz mladosti. Carinika strže iskren smeh, »pa zaista ste ludi, vozi!«  Po dolgi in ravni Slavoniji kujemo načrte za prihodnost, šperla pa je na rezervi od rezerve, s časom še pod njo. Dve zaporedni pumpi na avtocesti sta zaprti, na hlape se privlečemo do nafte sredi Novske. Če bi zmanjkalo, bi dodali svoje, hlape namreč.  Po dvanajstih urah smo zopet doma.

Neglede na to, da nam ni uspelo realizirati vseh ciljev je odprava belega zmaja uspela. Turnosmučati v novi državi brez lokalne podpore terja veliko iznajdljivosti, prilagodljivosti in kot prvo uigrano ekipo, ki se odlično pozna med sabo in poseduje širok spekter potrebnih znanj. Odlična družba, novi kraji, kar nekaj lepe smučarije in vrhunska konzumacija ob ekonomiji, ki je na posameznika ostala znotraj območja treh stotakov. Še pridemo.

AO Ajdovščina, Odprava belega zmaja, Makedonija 6. do 12.2.2022.

Posadka: Matic (lokomotiva za špuro), Peter (finance in monopoly), Matjaž (popravila in mehanika), Janja (dohtar), Urban (navigacija), Barbara (vsega po malem), Elvis (transport in maže), Ožbej (koordinacija z duhovnim vodenjem).