Zajeda Travnika VI-,A0/V, 700m

Written by Dominik

August 8, 2020

Ko govorimo o porazih v gorah običajno mislimo neuspel poskus v kakšni smeri. Težji in veliko resnejši porazi so nesreče. Pri prvem največkrat trpi samo naš ego vendar se ob tem pogosto pozablja na vidik učenja saj nam prav neuspehi najbolj pogosto pokažejo pravo pot naprej – kako kaj izboljšati. Sam sem v gorah doživel malo porazov. V spomin mi na začetku moje plezarije prihaja obračanje v eni (neznani varianti) smeri v Koglu in potem nadaljevanje po drugi do vrha. Nato obračanje pod Velikim Klekom (smer Mayer rampe) – predvsem zaradi čudnih snežnih razmer. Pa tudi obračanje v tretjem raztežaju Šlošarske v Triglavu, ko plezarija kar in ni stekla vse skupaj pa je bilo kar krušljivo,  čudno in težko.  Bolj težki porazi so kakšni padci. V gorah sem hvala Bogu doživel samo dva padca in oba sta se končala brez poškodb in z močnim naukom. Oba padca sta se zgodila bolj zaradi osebne napake kot objektivnih okoliščin. Pri drugem padcu sem prav v izogib tveganju brez preverjanja prijel za klin in se s celotno težo obesil nanj (za napredovanje). Klin je takoj popustil in me z glavo navzdol popeljal proti dolini. Vmes je izrilo še en klin, na tretjemu pa me je mojstrsko ustavil Ožbej. Pristal sem nekje v višini njegovega varovališča. Ko sva se nekaj časa debelo gledala kaj se je zgodilo sem ugotovil, da razen manjših prask ni bilo nič hujšega. Vendar sva oba prestrašena naredila nekaj spustov po vrvi in nato po kar zahtevni stezi (PP pot) odpeketala domov. Zgodilo se je v smeri Zajeda Travnika. Nisem prepričan vendar mislim, da je bilo leta 2007 ko sem bi recimo temu »uplezan«. Moj dnevnik me spominja, da sem pred tem plezal v Vevnici (Levi Puissi in Barbara) v Triglavu, pa Krniški Špici, Novem vrhu,… torej nekako bi pripravljen za to smer. Ampak gora ni hotela.

Sedaj po 13 letih, nekaj kilogramih več in gotovo manjši vplezanosti pa mi ta smer še ni dala miru. V plezališču mi gre kolikor toliko dobro dobro (za moje pojme). V AO Ajdovščina se kar pleza pa si mislim, da bi pa tudi jaz lahko kaj splezal. Nato me še Matic kliče, če bi šel kaj plezat v hribe in jaz hrabro bleknem Zajeda Travnika (kao neporavnani računi). On pa zagrabi. Takoj, ko sem začel brati Miheličev opis smeri bogat s svarili in pridevniki: težko, resno, za pripravljene, izkušene, dolgo, cel dan, naj vstopi velikih sten vajena naveza…. mi je bilo žal. Zato preventivno vzamem opis za Steber revežev v Veliki Mojstrovki, saj bo dostop to Travnika potekal mimo tega vstopa in si mislil, da bom že prepričal za drugo smer (še posebno ker sem vedel, da je en dan prej plezal v Vršacu). Pridružil se nam je še pripravnik Patrik in smo šli. Dostop do stene iz Vršiča preko Slemena in po PP poti je trajal dve uri in pol. Mlada plezalca nista poslušala starega bika in njegovih predlogov za Veliko Mojstrovko in nato sem se vdal v usodo z mislijo »kamor gre štrik gre še bik – bo že«. In smo nadaljevali mimo Mojstrovk do Travnika.

Odločitev, da bo Matic vodil navezo čez celo steno je bila več kot pravilna in tako smo se počasi in varno prebijali proti vrhu – s tega vidika sem se celo smer počutil varnega (razen v zahtevnih prečkah, ki jih je bilo tudi nekaj).  Kot piše v vodničku je smer res resna in napeta (non stop težave) in v veliki izpostavljenosti – dolina Tamarja ti je ves čas pod ritjo. Zato sem bil tudi jaz celo smer kar resen in samo tu pa tam smo se kaj posmejali (predvsem na temo kako mladi nimajo občutka za starejše plezalce in jih terajo v težke smeri). Na nekaterih ključnim mestih me je sicer zmanjkovalo ampak sem se nekako (togo) prebil čez. Na 3 mestih pa sem tudi posegel po klinu (A0) saj mi je zmanjkalo idej in so mesta bila mokra in blatna. Pa tudi sicer sem celo smer bil zelo tog v gibanju. Patrik je mislim, da prijel za klin samo 2x – pa tudi njemu je na koncu bilo že kar mučno. Matic pa je zmogel celo smer prosto in to v vodstvu – bravo, res lep dosežek! Za smer smo rabili cel dan in na Vršič sestopili po 9 zvečer. Sestop iz Travnika po grebenu Zadnje, Velike in Male Mojstrovke je pa res lep in zelo priporočam kot samostojno planinsko turo (še z podaljškom do Šit in morda celo Jalovca). Cela tura je trajala dobrih 16 ur.

In tako sem se z veliko psihično pomočjo Matica prešvercal čez smer, ki mi je dobrih 13 let nazaj pokazala zobe. Če sem iskren imam sicer občutek, da sem malo goljufal saj nisem samostojno in suvereno plezal »zug-zug«. In sam gotovo sedaj ne bi bil v stanju voditi naveze čez takšno smer. Po drugi strani pa sem vseeno zadovoljen, saj sem s kolegom iz AO-ja zmogel težko smer v strmi in dolgi steni, kar na moje vzpone v zadnjih letih tudi ni kar tako. In namen alpinističnega odseka je tudi v temu, da se dobijo bolj in manj izkušeni in eden drugemu pomagajo odkrivati oz. premagovati težave in pomagati do novih obzorij. Jaz lahko kakšnemu začetniku pokažem, kako se gre čez III in IV stopnjo kdo drug pa mene spomni kako sem lahko včasih plezal – in kdo pravi, da ne morem še!

V glavnem bilo je lepo! Simon Ušaj

Plezali Matic, Simon in Patrik.

Categories

Archives

You May Also Like…

Maltatal

Maltatal

Tokratni tabor v Maltatalu, dolini reke Malte, (nam) je ponudil precej drugačno plezanje, kot ga ponavadi izkusimo v...

Anja in Maja v Belih Vodah

Anja in Maja v Belih Vodah

V soboto se je obetalo lepo vreme, zato sva se z Anjo Fabčič zmenile za plezarijo v Belih Vodah, Direttissima (V-/IV,...

Hvar Climb and Sail

Hvar Climb and Sail

Premierni climb and sail alpinističnega odseka Ajdovščina je uspešno za nami! Težko je zbrati vsa čustva v samostojni...

0 Comments

Submit a Comment