Sredi julija smo se zbrali na Vršiču in plezali v stenah Mojstrovke in Nad šitom glave. V nadaljevanju je opis Vesne, ki se je “spoznala” z lepotami kaminskega plezanja.

hidracija in segrevanje

Nestrpno pričakovanje plezalnega vikenda se je pričelo že sredi tedna. Moj prvi pravi alpinistični vzpon. Mogoče bom pa končno lahko zbila kak klin, da vsaj vidim, kako se to res počne, ko si sredi stene. Vsekakor pa kot druga v navezi, moja boječa psiha še ni pripravljena na korajžno plezanje kot prvi. Sobota, 4.30, alarm, ki naju z Juretom ni ravno razveselil, je pa mene vsekakor takoj spravil pokonci. Temperatura se je z vsakim ovinkom nižala in ko sva prispela na Vršič, je kazala mrzlih 10 stopinj. Ko si na toplem v avtu to sploh ni tako grozno, ko sem pa ven stopila, me je kar zmrazilo. Iz prijetnih 20 in v kratkih hlačah na mrzlih 10. Dolge hlače gor, pripraviti opremo, poiskati še tretjega člana naveze in gremo. Javil se je Pero. In smo šli, smer Kranjska poč. Jure je poznal vstop v smer in smo jo hitro našli. Prvi raztežaj je bil prav lep, čeprav je bila skala ledeno mrzla in so mi prsti otrpnili že po par metrih plezanja. Na srečo ta raztežaj ni bil tako težek in sem ga dokaj brez težav preplezala. Na drugem raztežaju je Jure zaplezal malo preveč desno v sosednjo smer, ampak je to hitro opazil in se zopet vrnil na našo smer. To je pomenilo eno sidrišče več, ampak smo vsaj brez dvoma bili zopet na pravi poti. Tretji raztežaj pa je pokazal pravi obraz in hitro sem izgubila tisti brezskrben nasmešek na obrazu. Za moje plezalsko znanje in sposobnosti rahlo pretežka poč. No, ko si v steni ni druge, kot da zagrizeš vanjo in se nekako spraviš čez. In sem se, sicer niti malo po šolsko, ampak je šlo. Na sidrišču pred vstopom v četrti raztežaj sta bili dve poti, ena skozi kamin in ena skozi votlino, ki je šla rahlo levo. Jureta sem lepo prosila, če izbere lažjo pot, ker jaz še enega takega raztežaja ne bom zmogla. Ja, mogoče sem govorila kakemu drugemu Juretu, ker je, kot je v njegovi navadi, izbral težjo pot. Kamin, gladek in spolzek kot ogledalo, znotraj pa še vlažen. Že ko sem njega opazovala, kako je pihal in se prebijal skozenj, mi je srce kmalu skočilo iz prsi. Ko je izginil med skalami, je za njim začelo padati kamenje, saj je očitno prišel na krušljiv in naložen del. S Perotom sva bila stisnjena ob skalo in samo čakala, kdaj bo zopet kaj priletelo. Ne bom si niti zamišljala, kako je izgledalo moje kobacanje tam skozi, vem samo, da sem iz sebe spuščala zelo sočne kletvice, kar ni ravno v moji navadi. Rit in hrbet pritisnjen ob eno stran, z nogami uprta v drugo in nekako sem centimeter za centimetrom po polžje lezla navzgor. Nahrbtnik se mi je vmes še lepo zataknil, kar je še popestrilo moj izbor besed. Komaj, komaj sem nekako prilezla do sidrišča. Iz oči so mi najbrž streljale strele. Pero se je bolj znašel in ni šel skozi kamin ampak malo bolj po desni. Zadni raztežaj je bil lepši in predvsem lažji. Na vrhu smeri smo se uspeli še na hitro poslikat, preobut in spravit štrik, tik preden je začelo deževat.

Ko se sedaj spominjam za nazaj, ne vem, kako bi opisala moje doživljanje. Nabrž je rek: kar te ne ubije, te naredi močnejšega, tukaj res na mestu. Če bi rekla, da sem uživala, bi se zlagala. Smer je bila res pretežka za moje začetniške sposobnosti. Sta pa želja in volja preveliki, da bi me to odvrnilo od nadaljnih poti in vzponov. Skala ima eno posebno karizmo, ki se ji težko uprem. Mogočna in skrivnostna v nebo segajoča lepota. Še se vidiva.

Datum: 15.7.2017

Smer: Nad Šitom glava – Kranjska poč (IV/III-IV, 250m, 3 ure)

Plezali: Jure Ličen, Peter Vičič, Vesna Breščak

Smer: Pocarska (IV/IV, 200m, 2 uri)

Plezali: Petra Fučka + Timotej Ušaj in Marijan Močivnik + Danijel Lozar

Smer: Steber ob Kamenkovem kaminu (V/IV, 150m, 2 uri)

Plezali: Egon Pavlica + Barbi Močivnik + Magdalena Fabčič

Smer: Košir-Brelih (IV / III-IV, 200m, 2 uri)
Plezali: Tadej Slokar + Miloš Švagelj + Dominik Mikuž in Dean Strosar + Jernej Zavrtanik