AO Ajdovščina smo se od 17. do 20. julija mudili v okolici Misurine in se zapeljali tudi do Tofane. Ferajnovski tabor je bil zelo številčno obiskan, deloma verjetno zaradi super lokacije, večinoma pa zaradi super družbe 🙂

Namen tabora je bilo uvajanje sveže pečenih mlajših pripravnikov v večraztežajne smeri ter plezanje z varovanjem na kline in metulje. Naveze so bile sestavljene tako, da je vedno plezal nekdo izkušen oz. alpinist v vodstvu.

Nastanjeni smo bili v kampu Alla Baita čisto ob jezeru, ki je bilo odlično izhodišče za okoliške vršace in stolpiče. Pa tudi osebje zelo prijazno in vse lepo spucano.

Eni smo tja prispeli že v četrtek zvečer in uživali izvrsten Duteljovski teran, medtem, ko nas je predrzna lisička poskušala okrasti. Iz avta, iz vreče, iz šotora.. Drugo leto prinesemo puško in častimo lisičji golaž.

Naslednji dan eni plezamo v Col di Mezzo, ki na izstopu skozi lepe prehode med ruševjem odpre pogled na Tre Cime. Impozantno in čudovito. Kar malo smo se tam zasedeli in občudovali.

Drugi dve navezi ta dan plezata nad kampom v Monte Popena Basso. Bravo Patrik in Tine za samostojno suvereno splezano smer! Stiven in Katja pa sta itak že stara mačka 🙂

V petek popoldan pride še par navez, eni pa pridejo v soboto zjutraj.

Sobota je bil bila tako doomsday za Torre Wundth, obdelali smo ga po dolgem in po čez. Kar naj si zapomni, kdaj je wajdovsko kladivo tam okrog kline zabijalo 🙂
*Sicer pa zelo obiskan stolpič, ki je bil kot avtocesta navez, so se pritoževali.

Ena naveza pa v soboto išče užitek v lepi klasiki v Tofanski steni, natančneje v drugem izmed stebrov. Na vstopu nas pričaka poznan slovenski obraz: “ja kva pa ti tle?”

Sobota zvečer oziroma ponoči je bila tiste vrste sobota, ki pride vsaj enkrat na spored. Klape polno, jedli smo, pili in se veselili. Tudi glasba je bila.
Več ne povemo, samo to, da se je v nedeljo tudi plezalo!

Šli smo namreč do Cinque Torri pri Falzaregu, eni so si privoščili Monte Popena Basso nad kampom in tam zategnili kakšno smer. Spet tretji so šli pogledat, če so vsi klini dobro zabiti v Torre Wunth. Četrtim pa se je Tofanska stena tako “zadopadla”, da so šli še enkrat tja.Tokrat v krajšo verzijo, v prvi stolp (primo spigolo).

Med plezanjem se v sosednji steni zasliši slovanske glasove, in kmalu je jasno, da je tam še ena slovenska naveza. In to kar dve punci v strmi steni 🙂
Izmenjamo hitro komunikacijo in vsak po svoji skici dalje. Ker je bila smer precejšnja klasika, smo bili tam že zjutraj in dobili drugo mesto v vlakcu navez, ki se je nabil za nami. Predrzna francoska naveza je ignorantsko plezala čez vse in se jezila, kdo je tako počasen..

Eh, mes amis, si vous etes tres forte, aller fair du escalade en voie piu exigeant !

Marš v drugo smer, če ste tako “hudi”! Osnove higiene sta verjetno tudi pustila nekje doma, skupaj z osnovami lepega vedenja. Kajti smrdela sta bolj kot njihov sir 🙂

Smo pa zato mi tako lepše zastopali barve slovenske zastave in bili deležni lepegakomplimenta vrh smeri:

“Ma voi sloveni siete molto bel educati!”

V nedeljo se večina navez odpelje domov, do ponedeljka ostaneta še dve navezi in Polona, ki je tudi bila z nami v kampu in raziskovala okoliške vršace in ostale panoramske razglede v Dolomitih.

Zadnji dan si vzamemo več časa za spanje in zjutraj “con calma” pospravimo šotore in se odpravimo proti steni. Dominik in Maša v Popena Basso nad kampom, kjer poročata o izjemnih razgledih čez vse Dolomite.
Egon in jaz teh razgledov žal nimava, imava pa izvrstno, čudovito lepo smer, ki je res češnjica na vrh tega prečudovitega podaljšanega vikenda v Misurini. Smer prve lige in v super vzdušju. Egon, čin!

Pred odhodom preverimo še kvaliteto primo piato jedi canederli, kjer jih poučimo, da morajo biti servirani s sugo di pomodoro. Pa res Roberta upošteva naš nasvet in bili so res dobri. Sem jih pa nekje že jedel boljše..

---

Poleg vseh plezalcev so se nam v kampu pridružili še Anže in Maja, Polona ter družba iz Tolmina. Vsega skupaj nas je tako bilo okrog 30 (plezalo nas je 25), plezali smo 20 različnih smeri in skupaj opravili preko 50 vzponov!

Predvsem pa smo se imeli super fajn!

Tabor sta uspešno organizirala Egon in Dean, breme vodenja pa je bolj kot ne padlo name.

Spodaj je navedena statistika splezanih smeri in seznam vseh udeležencev.

Avgusta bomo verjetno organizirali še kakšen ferajnovski tabor nekje v Sloveniji ali v Zahodnih Julijcih, na jesen pa obvezno švignemo na kalamare do Dinka.

A še obstaja? 🙂

Poročilo pripravil in zabeležil Matic, slike smo prispevali udeleženci tabora.

Oprimek se odkruši, spomini ostanejo, ferajnovski tabor v Misurini pa je samo eden!

Klapa, super je bilo. Do naslednjič!

Matic

(beri statistiko smeri in vtise udeležencev spodaj)

Splezane smeri:

17.7.
Col di Mezzo, Spitagoras, 470m, VI, (Novak Andrej, Orel Marko, Štrancar Matic)
Monte Popena Basso, Via Innocenti evasioni di sinistra, V/IV, 140m, (Patrik Majnik, Tine
Colja)
Monte Popena Basso, Diedro Mazzorana, IV, 110m, (Stiven Kocjančič – v vodstvu, Katja
Vrabec)

18.7.
Spigolo sud-ovest, Torre Wundt (2517m), V-, 200m, (Marko Butinar – v vodstvu, Tereza
Jejčič, Jaka Samec)
Campanile Dulfer, Spigolo sud, 320m, V-/IV, (Novak A. Žabar Anja, Orel Marko)
Cadini di Misurina, Torre Wundt, J, Via Mazzorana – Del Torso, IV, 200m, 5h, (Egon Pavlica –
v vodstvu, Anja in Tomi Klančnik)
Gruppo dei Cadini di Misurina, Torre Wundt, via Quinz, 200m, V-, (Stiven Kocjančič, Katja
Vrabec, Sašo Seljak)
Torre Wundt, Parete Sud, IV, 190 m, 4,5 ure (Janja K. Vičič, Peter Vičič)
Paracarro, N. Corsi, F. Chiandussi, G. Invrea, P. Perco, III+/III, 150m, (Dean Strosar – v
vodstvu, Borut Matičič, Marjan Grobiša)
Pilastro della Tofana di Roses, Via Constantini-Ghedina, VI-, 530m, (Patrik Majnik, Matic
Štancar – v vodstvu)
Torre Wundt, Spigolo sud-ovest, V-, 200m, (Rok Florjančič, Urban Gregorc)
Torre Wundt, Parete sud, VI, 200m, (Rok Florjančič, Urban Gregorc)

19.7.
Punta Col de Varda, Via Comici, 220m, V/IV, (Tine Colja, Orel Marko – v vodstvu)
Cadini di Misurina, Punta Col de Varda, Z, Via Comici, V/IV, 220m, 5h, (Egon Pavlica,
Tereza Jejčič)
Cinque Torri, Torre Lusy – varianta, 105m, VI+/V-, (Stiven Kocjančič, Katja Vrabec, Sašo
Seljak)
Cinque Torri, Torre Lucy Pompanin, IV, 110 m, 3,5 ure, (Anja Klančnik, Janja Kranjc Vičič,
Peter Vičič)
Monte Popena Basso, Diedro “Mazzorana” ,IV, 110m, (Dean Strosar – v vodstvu, Borut
Matičič, Marjan Grobiša)
Primo Spigolo della Tofana di Roses, Via Primo Spigolo, V+/IV-V, 430m, (Patrik Majnik,
Matic Štancar – v vodstvu)
Torre Wundt, Parete sud, 190m, IV, (Dominik Mikuž – v vodstvu, Maša Kralj)
Torre grande di Falzarego, Via Dibona, V+/VI-V, 300m, (Rok Florjančič – v vodstvu, Marko
Butinar, Urban Gregorc)

20.7.
Cadini di Misurina, Ultimo spirito, SZ, Via Quinz, VI-, 120m, 2h, (Matic Štrancar – v vodstvu,
Egon Pavlica)
Monte Popena Basso, Diedro Mazzorana, parete est, 110m, IV, (Dominik Mikuž – v vodstvu,
Maša Kralj)

Vtisi udeležencev:

Janja Kranjc:
Bilo je super, odlično!! Nore, odbite stene sploh spusti!!! Še pridemo v Dolomite…

Egon Pavlica:
Drugič v Dolomitih, drugič zadovoljen. Smeri so pokončne in zračne, skala je betonirana. Mlajši pripravniki so bli korajžni in zanesljivi. Za češnjo na vrhu tortice pa se moram zahvaliti Načelniku, ki me je zadnji dan spravil v smer v steni “Ultima spirita” – Spirito mi ni pobral ampak dal dušo.

Anja Klančnik:
Plezalni tabor v Dolomitih je bil nekaj, kar sem dolgo čakala in izpolnil je vsa moja pričakovanja. Zelo lepa narava, velika izbiral plezalnih smeri različnih težavnosti, odlični plezalci in seveda odlični inštruktorji.

Pričel se je že v petek z uplezavanjem inštruktorjev, večina se jih je pridružila v petek zvečer in soboto zjutraj. Matic nas je vnaprej razporedil po navezah, tako smo se samo odločili kaj bomo plezali – pa še to smo prepustili inštruktorju v navezi. Naveze in plezalci, tudi mladi, so
kar močni in večina jih je plezala težke smeri, no mladi alpnistični pripravniki smo večinoma samo poslušali, razen Patrika, ki se je oprijel Matica!. Bravo vsem!. Mi z Egonom smo izbrali IV in bila je super za spoznavanje hribovskega plezanja, v katerega sem se takoj zaljubila.
Vse nas je presenetil zahtevni pristop, še bolj pa razgled na Tre Cime. Debata in razglabljanje o detajlih se je ob pašti potegnila v noč; in seveda planiranje za drugi dan. V navezi s Petrom in Janjo je padla še ena IV na Cinque torri, kjer je bila zopet nepozabna kulisa, malo bolj izpostavljena smer in odlična skala. Najboljši so ostali še v ponedeljek, čeprav so bili že utrujeni, a tudi razplezanje je zelo važno! Bravo AO AJdovščina ter Egon in
Dejan za organizacijo tabora; ter Matic za super povezovanje! Komaj čakamo naslednjega plezalnega tabora.

Marko Orel:
Tabor je biu zakon, vse pohvale Egonu in Dejanu, upam da ponovimo v kratkem. Glavna ugotovitev tabora je pa, da tipi kot Emilio, Hans, Paul, Angelo, …. niso taki pamži ku mi:)

Borut Matičič:
Cel vikend je bil precej zabaven, vzdušje super, še posebej v navezi. Dean je zelo dobro vodil vso zadevo in podal veliko koristnih informacij. Težavnost smeri je bila primerna. Upam na še kakšen podoben plezalni vikend.

Jaka Samec:
Mal je blo mrzlo, drugače pa super. Naslednjič bomo še kej več splezali.

Marjan Grobiša:
To je moj prvi obisk Dolomitov v poletnem obdobju, kar je bilo že samo po sebi doživetje. Potem pa še nepozabni občutki pri prvem pravem alpinističnem vzponu. Pri vstopu v steno mešani občutki nervoze in pričakovanja, potem pa čudovita kombinacija plezanja, uživanja in
adrenalina.
Hvala AO Ajdovščina

p.s. Kakšen vzpon več bi v dveh dneh bil dobrodošel.

Sašo Seljak:
Sobotni vzpon na Torre Wundt mi bo ostal v spominu po dveh stvareh, in sicer, da je bil to moj prvi alpinistični vzpon ter po mrazu, ki ni popustil preko celega dne. Mraz je tako popestril prvi raztežaj z oceno V-, kasneje pa je smer ponudila lepo uživaško plezarijo vse do vrha.

Zares ogreli smo se nato šele naslednji dan. Po manjši spremembi plana smo nato s Stivenom in Katjo končali v Cinque Torri, kjer je Stiven izbral smer, ki jo je opisal kot kratko in sladko. Med samo plezarijo, sploh v zgornji polovici, kjer se je smer postavila povsem v vertikalo, bi jo sam bolj opisal kot kratko in težko. Ampak je šlo, v detajlu sicer z manjšo pomočjo štrika (bo drugič bolje), vse do vrha, kjer je bilo zadoščenje še toliko večje.

Zahvala Egonu in Dejanu za super organizacijo tabora, ki je bil ravno to, kar smo novi pripravniki potrebovali, ter Stivenu za suvereno vodenje naše naveze.

Tereza Jejčič:
Plezali smo v Cadini di Misurina.

Prvi dan smo plezali smer Torre Wundt (JZ del). Smer je dolga 200m, njena težavnost je V-. V navezi sem bila z Markom B. in Jaketom. Marko je vodil vseh 7 raztežajev, z Jaketom sva se izmenjevala kot drugi in tretji soplezalec. Smer je bila lepa, z detajlom na začetku. Plezali smo 3h30min. Na vrhu smo počakali navezo Egon-Anja K.-Tomi K. in skupaj abzajlali nazaj. V primeru, da bi abzajl hitrejši bi lahko preplezali še eno smer, vendar nam žal ni uspelo.

Drugi dan sva z Egonom plezala smer Punta Col de Varda. Dolžina smeri je 210m, težavnost po vodničku je ocenjena z III+ – IV, z prečkanjem detajla V. Smeri mi je delovala težja kot Torre Wuntd ker je imela dva
daljša in težja raztežaja. Vseh skupaj je bilo 7. Prvi raztežaj, ocenjen z III+ sem bila napredujoči plezalec. Ostale raztežaje je vodil Egon. Bil je odlično. Za razliko od prvega dne nam je bila temperatura bolj naklonjena in si čutil prste na rokah. Abzajlala sva 3x, zadnji abzajl je potekal po snegu.

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

•