Ta vikend je bila na sporedu dvodnevna tura v Triglavsko Steno vendar, ker vreme ni hotelo ne v soboto pa tudi za nedeljo je bilo bolj švoh, smo morali iskati alternative, ki bi omogočile dokončanje ture do 14:00, ko so bili napovedani popoldanski nalivi. Ta pravi oziroma tisti, ki se trudimo biti ta pravi, se pač ne damo in skušamo kaj izvleči tudi iz tega bolj monsunskega poletja. Žal so vreme in pa razne obveznosti oklestile tudi udeležbo na turi (manjkalo nam je predvsem vodilnih v navezi). Ampak kaj hočemo, tako to je in upamo na boljše čase.

V glavnem, jaz, Barbi in Marijan smo tako alternativo dobili v steni Panettone in sicer v smeri, ki sploh ni enostavna za našo kategorijo. Pod kategorijo mislim splet let, kilogramov, netreniranosti, časa, … skratka vsega kar je preveč ali pa premalo odvisno o kateri stvari je govora. Panettone je sicer milanska slaščica, ki jo večinoma uživajo Italijani za božič in novo leto. Ima obliko kupole in ker ima omenjena stena enako obliko je pač dobila to ime. Drugače pa je Pannetone mehek sladek kruh, ki je 3 krat vzhajan v kalupih, da dobi takšno obliko. Vzhaja najmanj 20 ur. Poznali so ga že Rimljani. Komercialni uspeh pa je doživel z nam znano blagovno znamko Motta in Bauli.

Če pustimo slaščico ob strani smo v omenjeni steni splezali smer Via della Rampa, ki ima nekaj mest 5c, kar nekaj mest 5b, cele rastežaje pa po 5a. Če to prevedemo v UIAA lestvico dobimo VI, spodnjo VI in V stopnjo. Marijan in Barbi sta jo zmogla zelo suvereno, ob vseh peripetijah in jima lahko samo čestitamo. V zadnjem raztežaju gladkih plošč, nas je začelo »prati« zato tudi nista zmogla vse prosto ampak si je bilo potrebno pomagati s klini in vrvi. Vendar ob dežju in gladkih platah je to normalno. Važno je bilo priti čez.

Smer je tako postregla z vsem po malo kar je možno, da se v hribih lahko pripeti. Na začetku sem po stari navadi zgrešil sicer lahek vstop in naredil »varianto za pridne«. Vmes je bilo kar nekaj mokrih in spolzkih mest. V smeri je sicer nekaj svedrov vendar premalo za povsem varno plezanje zato metulji in zatiči dobro mesto najdejo. Zadnji raztežaj in spust pa sta minila ob dežju. Na koncu, ko so deževni spusti po vrvi minili, pa sonce, kaj hočemo. Ker je stena, mi in naša oprema ostala mokra nismo silili še v eno smer ampak smo brez slabe vesti sestopili. V galeriji spodaj je kratka foto reportaža smeri.

Smer in steno priporočam vsem »uplezanim«. V sami steni se dobijo tudi bolj oziroma kar težke smeri. Vsekakor pa priporočam, da se steno obišče po nekaj dnevih suhega vremena. V nasprotnem primeru, lahko pričakujete kar nekaj mokrih mest.

Simon