No pa sem tudi sam postal “revež posebne sorte” tako pravi Mihelič v knjigi Slovenske stene. V bistvu sem postal dvakrat “revež posebne sorte”. Z alpinističnim inštruktorjem Slavkom Rožičem sva se dobila na vršiču v soboto ob 6:00 zjutraj. Ob osmih sva že plezala v steni. Pred nami je bila že ena naveza. Po poti do Stebra sva pod Debelakovo srečala Šerkezija, ki se je pripravljal za vstop z simpatično Štajerko, ki je tudi imela izpitno turo za alpinista. Vstop sva dobila brez problema in spodnjem delu je bilo vse OK. V zgornjem srednjem delu kjer je skala malo krušljiva in orientacija težavnejša smo zgrešila zajedo (V-). To pa zato, ker je v naših genih čredni nagon. Naveza pred nami je šla v napačno zajedo. V zajedi ni bilo nobenega klina v opisu smeri pa piše, da je v tej zajedi nekaj klinov. Meni je bilo to sumljivo in med tem, ko sva čakala sem inštruktorju dejal naj pogleda po polici naprej ali gre mogoče pot naprej. Pogledal je dva metra in dejal, da ne. Ko smo prišli na vrh 50m zajede (V) smo ugotovili, da to ni prava smer. Sledil je spust do sidrišča in prava pot je bila 20m levo v zajedo, ki je bila kar dobro nabita s klini (V-). Slavc je dejal “zakaj me nisi nagnal naprej”? Dejal sem, če bi te bolje poznal bi te. Slavc se je za ta spodrsljaj opravičil z rudo na Vršiču. Ostalo plezanje je potekalo brez problemov in z Slavcem sva plezala kot, da se poznava že sto let in v Stebru revežev sva oba uživala. Ni mi treba posebej razlagat zakaj sem postal dvakrat “revež posebne sorte”, SUPER!

Dean Strosar