30 december zvečer. Dan je minil v hišnih opravilih, plezanju (s hčerko) na umetni steni v Ajdovščini (kjer sem ugotovil, da nimam za burek – kar sploh ni čudno) in prvič v življenju drsanju na drsalkah (kjer sem ugotovil, da bi bil dober novoletni sklep vsak dan poskusiti/spoznati nekaj kar še nisi prej poskusil/delal/spoznal v življenju).

Sedim za praznim (računalniškim) listom in gledam steklenico Glenfiddica – »single malt 12 years old«, ki sva ga z Ožbejem prislužila na orientacijskem teku prejšnjo nedeljo. Širok kozarec širi vonj dobre pijače v prostor in v ustih je še prisoten okus prvega požirka.  Poln okus in aroma me poneseta v škotsko višavje kjer je »master destiler« 12 let nazaj sredi hladne škotske noči skrbno bedel nad pripravo opojne pijače in jo nato s pomočniki položil v lesene sode za 12 let. Podjetje, ki izdeluje ta whisky je nastalo 1887.  Je v družinski lasti in kar sem pogledal na internetu se jim ni bati prihodnosti. Trdni (družinski) temelji in brezkompromisna zavezanost k kvaliteti. To je bilo njihovo vodilo 127 let, katero jim je pomagalo prebroditi vse mogoče prohibicije, vojne, krize in sodobne krizice.

Da se vrnem k zgodbi. 12 let nazaj je v mrzli škotski noči »master destiler« vložil vso svoje znanje  in izkušnje v izdelavo opojne pijače, ki je sedaj na moji mizi in me spominja na relativno dobro opravljen orientacijski tek in na zanjo turo, ki sem jo planiral za letos. To ni bila plezalna tura, tudi ne alpinistična v svoji osnovi. Bila pa je tura, ki je vsekakor povezana s »mojim« alpinizmom. Člani alpinistične sekcije veste za seznam skupnih tur, ki sem ga objavil v juliju in katerega smo se skušali čim bolj držati. Da ne bomo o suhoparni statistiki (kot pravi načelnik) naj povem samo, da smo od 19 planiranih pohodniških in plezalnih tur izvedli več kot 12. To pomeni, kar nekaj izkušenj in predvsem lepih trenutkov za vse, ki smo bili na teh turah.

Zadnja tura po planu je bila mišljena bolj kot nočno romanje po Marijinih poteh od Sv.Gore do Stare Gore. Nekakšna zahvalna tura (za verujoče in neverujoče) za varno preplezano in preživeto leto. Ker interesentov v društvu ni bilo sem jo na koncu planiral izvesti sam od 19:00 zvečer naprej. Javil pa se je sodelavec Branko (letos sva šla tudi Slovensko smer v Steni). Kljub dogovoru o nočni turi naju je lep sončni dan na državni praznik prepričal, da sva startala že ob 13:00 iz Solkana  (edina pametna odločitev saj vedno bolj spoznavam, da nočne ture niso zame – očitno nisem več vajen nočnega življenja).

Iz Solkana na Škabrijel (dvig za enih 550 m) in preko Prevala na Sv. Goro (slabi 2 uri). Nato pa zelo lepem kolovozu (z malo zgubljanja na začetku do Kanala) kamor sva prispela nekje okrog 17:00. Kanal je lepo novoletno okrašen trg, na stopnišču pa stojnica s kuhančkom in božična glasba. Razmišljam, da sva že naredila dobrih 20 km in da res ni potrebno, da se več naprezava. Privoščila bi si kuhančka ali tri in nato poštopala do Solkana. Vendar se športniku kot je Branko to bojim predlagati zato se tiho zakadim v hrib nad Kanalom. Očitno po tej poti ne hodi veliko romarjev saj ji težko slediva in na koncu zarijeva v gosto robido. V bližini je asfaltna cesta. Da ne bi iskana na raziskanem se odločiva hoditi po asfaltu do Liga kar seveda podaljša turo. Pa kaj! Nekje okrog 18:30 sva na Marijenem Celju (fotografija). Zelo zebe vendar sem hkrati zelo vesel saj si že veliko časa želim biti ponoči tukaj. Cerkev je osvetljena in lepa. Razgled na zvezde in luči v dolini te hkrati poveže z neskončnostjo in dolinskimi problemi. Na hribu vidiš rešitve (skoraj vedno)! Potem sledi čudovit sprehod po planoti pod čistim zvezdnim nebom do Korade. Kot bi hodil po vesolju in vse okrog zvezde pod tabo pa ali tema ali pa luči Furlanije in soške doline. Na Koradi v koči končno pade kuhanček. Če bi imela več kot 8 EUR s sabo (eden stane 2 EUR) bi morda celo »prebivakirala« na Koradi. Tako pa sva se napotila na utrujajoč marš do Sabotina. Proti vrhu Sabotina (nekje okrog 50 km) me je utrujenost (in zaspanost že kar načenjala). In spet tisti občutek kaj je tega meni treba. Vendar sem na vrhu dobil spet moči in kratek sestop v Solkan je minil hitro. V Solkan sva prispela ob pol enih zjutraj. Torej po dobrih 11 urah in pol hoda (če štejemo še čas za kuhano vino na Koradi v turo). Točne razdalje ne vem vendar po ocenah se je nabralo za več kot 50 km.

Tako se je zaključila moja zadnja tura (ki je žal ne bom mogel vpisati v alpinistični seznam tur za 2014 saj ne poteka v vertikali in nima 100 m) mi je pa prav ta pomagala napraviti plane za naprej. Take in drugačne. In kaj ima s tem 12 let star škotski whisky? Morda veliko, morda malo…

Pa srečno in predvsem veselo v novem letu,

Simon