V nedeljo 7.6. 2015 sva s Tadejem ob 3 ponoči štartala z avtobusne postaje v Ajdovščini. Namen je bil preplezati Bratovsko smer v Srebrnjaku. Ker je bila to moja prva »hribovska« smer ponoči zaradi vznemirjenja nisem niti zatisnil očesa. Po 2 urah vožnje sva prispela v Zadnjo Trento. Počasi se je začelo daniti in pred nami sva zagledala mogočne stene trentarskih velikanov. Med njimi sta najbolj izstopala Jalovec in pa Bavški grintavec na koncu doline. Temperatura je bila primerna in ob hitrem tempu sva se hitro segrela. Med dostopom do stene sva šla mimo bivaka na planini Zapotok. Tam sva predramila neke druge alpiniste, zato sva pospešila da bi imela v steni prednost pred njimi v primeru da bi plezali isto smer. Vstop v smer najdeva takoj. Jaz na hitro naredim sidrišče, premečeva vse potrebno v en nahrbtnik in si nadeneva opremo. Seveda ni šlo brez malice, nekaj lahkega za moč in energijo. Počasi se naveževa in Tadej začne z prvim raztežajem. Medtem ko ga varujem si ogledujem začetek in si rečem da to ne zgleda preveč težko. Kot bi mignil zaslišim podri varovanje, rečem si »to je to« in se odpravim. Čez nekaj trenutkov Tadej zakriči »varujem!«, jaz mu odvrnem »plezam!« Začnem pogumno a kaj kmalu ugotovim, da je hribovska skala zelo različna od plezališča. Počasi prilezem do »štanta« in Tadej spet nadaljuje kot prvi. Vse se spet ponovi in ko začnem s plezanjem drugega raztežaja mi gre že bolje, a ne za dolgo saj se po nekaj metrih zaplezam in se mi zatakne »štrik«. Tadej mi od zgoraj kriči da imam ogromno poličko, a jaz sem na polički 2 metra nižje kjer je prostora le za pol stopala. Ker ne gre ne levo ne desno, sem primoran splezati čez gladki trebuh. Med tem izrečem sam zase nekaj sočnih kletvic in razmišljam »kaj mi je tega treba bilo, lahko bi ostal doma na lepo nedeljo!«. Ko prilezem na »štant« si oddahnem in takoj pozabim, saj sva se odpravila takoj naprej. Raztežaji so postajali čedalje težji, vendar je bila skala vedno bolj kompaktna in plezanje se je postalo prava uživancija. Z vsakim raztežajem sem bil bol sproščen in malo sem se tudi vplezal, zato je vse potekalo malo hitreje. Ko sva prišla pod detajl smeri je Tadej malo zgrešil in zašel po zajedi na neko krušljivo ploščo direktno nad sidrišče od koder je padlo nekaj kamenja, ki je švigalo mimo mene kot izstrelki. Potuhnil sem se pod rob in počakal da je poletelo vse mimo. En manjši kamen mi je padel na nahrbtnik drugi pa na čelado. Na srečo je bilo vse kamenje manjše in sem se lahko dobro skril. Zaradi tega obvoza sva zgrešila detajl smeri, ki je ocenjen s V+, vendar pa je bil najin obvoz vsaj tako težak ali še težji. Od tod naprej je bila samo še lažja plezarija do vrha. Z vrha sva se opravila precej hitro saj naju je čakal precej neroden spust. Med spustov sva imela 5 abzajlov. Ker pa je bil teren ruševnat in precej razbrazdan sva imela med abzajli precej težav. Pod steno sva hitro pospravila in odhitela v dolino do avta. Za vzpon sva porabila 6 ur, vsega skupaj pa 13. Jaz sem med abzajli na štantih zaradi pomanjkanja spanca in sopare v ruševju malo zadremal. Smer je bila zelo lepa skala pa kompaktna. Z svojo prvo turo sem bil zelo zadovoljen.

Jure Uršič

Bratovska Smer v Srebrnjaku  V+/IV+, 450 m

Čas: 6 ur

Plezala:  Tadej Slokar in Jure Uršič