V tednu lepega vremena sva se z Juretom Leban (Soški AO) odločila, da greva pogledat kakšne so plezalne razmere v hribih. Prvoten plan je bil centralni steber v špičju, vendar zaradi napovedanih popoldanskih neviht, sva se temu cilju odpovedala. Nekaj dni prej sva se dobila v Vipavski beli, kjer sva naredila plan, kam greva plezat in še pogledala, če sploh znava še plezat. Glede na pripovedi, da soplezalec še ni plezal v Kamniško savinjskih alpah, sva se odločila, da greva tja. Zanj je bila to odprava v tuja gorstva.

Dobila sva se, na vroč četrtkov dan, zadnji junijski dan, pod znanim ljubljanskim hribom, kjer sva preložila vso opremo v moj avto in se odpravila Kamniku naproti. Vmes sva še opravila zadnje nakupe hrane in pijače, da sva založila bazni tabor na izhodišču. Odpeljala sva se v Kamniško bistrico in naprej do Jermance, kjer sva na majhni jasi postavila najin bazni tabor (beri šotor poleg avta). Ko se je dan poslavljal, ko je vročina pojenjala in vlaga prišla na plan, sva v soju čelnih svetilk prebirala še zadnje napotke, skice in fotografije stene ter vremenske napovedi. Večerne meglice so se začele dvigati, z njimi pa tudi nadležni komarji ter seveda različni zvoki narave, ki dajo vedeti, da sva midva tam obiskovalca.

Zjutraj zarana, ob 5.00 uri na dan 1.7.2016 je budilka prehitro zvonila. Kaj hitro sva opravila jutranji ritual ter si oprtila opremo in vrvi. Pot naju je vodila v repov kot in v jugovzhodno steno Planjave. V vodničku piše, da je dobri dve uri dostopa. Nič se niso zmotili, saj se pot kar vleče. Po poti proti steni so se mi dvignile prebavne težave že od prejšnjih dni. Za omembo povem, da je bil kakec v tekočem agregatnem stanju. Ravno dobro leto nazaj, nas je ekipa nadobudnih plezalcev imela plan preplezati isto smer, vendar smo smo zgrešili steno zaradi nepoznavanja. Tokrat pa ni bilo tako, saj sva se natančno držala navodil v vodniku in po res dveh urah dostopanja prišla pod steno. Nase sva navrgla vso plezalno opremo, si zaželela varen vzpon in se podala plezalni avanturi naproti.

Prvi raztežaj sva premagala kar v supergah, saj je lahka gredina, ocenjena z I. Na vrhu prvega raztežaja, pa sva si nadela plezalke, se navezala na vrv in zares začela plezati. Prvi plezalni raztežaj sem dobil jaz. Lahka III v prečki na desno, kjer sledi lahek, vendar kar tečen spust v majhno kotanjo. Malce sem potegnil prvi raztežaj, da se ne bi potem delalo trenje na vrvi, ko je potrebno iti navzgor. Prečka je bila dobra opremljena s klini. Naredil sem sidrišče, kjer se mi je Jure pridružil in je on prevzel naslednji raztežaj. Jure Leban je nadaljeval v žlebu (IV-) in nadaljeval s prečko do vrha raztežaja, kjer se konča z majhnim previsom. Previsa (V-) sem se lotil jaz in je ponujalo res lepo plezanje. Sicer malce naloženo s kamni, a, kakor piše v vodniku, se ga da prelisičiti s pomočjo ožje poličke. Ta raztežaj se je končal na vrhu stebra. Naslednji raztežaj je prevzel Leban, a se je le sprehodil po široki, malce strmi gredini (I). Dobil sem čast, da preplezam lepo in strmo zajedo (IV+). Sicer sem malce telovadil v steni, a sem se skobacal čez zafrknjen del. Jure Leban je spet dobil nesrečen sprehod čez gredico (I), tako da sem mu dal možnost, da naju popelje po strmi zajedi na vrh. Tako se je lotil zajede (IV+), ki je morda malce težja kot to. No, zame, kot drugega ni bila. Bila pa je precej manj nabita kot vsi ostali raztežaji, zato se je potrudil in dal v luknje nekaj metuljev. V tem času se je tudi začelo oblačiti in vrhove prekirvati megla. Tista ura, ko naj bi prišla nevihta se je bližala. Po slabih treh urah lepe plezarije sva prišla na vrh smeri, na greben. Čakal naju je še sprehod po omenjenem grebenu in strmih travah so srebrnega sedla. Ko sva prišla na sedlo, sva se odločila, da narediva še vzpon na vrh Planjave, saj se zamudiva še ne pol ure gor in dol. Kljub bojazni, da naju morda dež omoči, sva skočila na vrh, kjer sva se nagledala logarske doline oziroma vsaj tega dela, ki ni bil v megli.

Po označeni planinski poti sva se vračala proti Kamniškemu sedlu, a zaradi megle ni bilo mogoče opazovati mogočnega masiva Planjave in ostalih vrhov. Tu se je oglašalo moje poškodovano koleno, zato nisva bila dosti hitra za navzdol. Malce pred najtežjim delom oziroma tam, kjer pride Wisiakova grapa ven, pa naju pozdravijo prve kapljice dežja. Na začetku je samo kapljalo, a kaj kmalu je začelo močneje deževati. Po dobri uri iz Planjave sva prišla do kamniškega sedla. V planu je bilo, da greva do koče, vendar sva se zaradi dežja raje predčasno spustila po melišču proti pastircem in naprej v Jermanco. Ko sva šla skozi gozd, se je tudi deževje malo ustavilo. Ob prihodu do avta sva naredila ravno eno službo. Sledila je še evalvacija plezanja ob steklenici hladnega piva v Kamniški bistrici in nato pot proti domu.

Kaj naj še povem za konec? Super tura in super plezanje. Solpezalec je bil navdušen nad tem delom naših alp.

Plezala: Jure Ličen in Jure Leban (Soški AO)

Smer: Humar – Škarja, V-/IV, 270 m

Čas plezanja: 3 ure

Datum: 1.7.2016