Letos smo se odločili glavni tabor izpeljati v Courmayeuru, ki je s svojo izjemno lego pod
Mont Blancom privabil kar 17 članov našega odseka ter 4 mlajše udeležence, ki so svoje prve
alpinistične dogodivščine spremljali z nekoliko bolj varne razdalje.

Prvi dan smo se po dobrih 6 ur trajajoči vožnji namestili v kampu Tronchey. Kamp je prijeten
in ne pretirano turističen, od nas pa je zahteval bodisi tuširanje po Wim Hofovi metodi bodisi
evro za nekaj minut tople vode, odpiranje in zapiranje vrat v sanitarijah pa je bil trening sam
po sebi. Vendar smo imeli idiličen pogled na vrh Mont Blanca! Lokacija kampa je tudi sicer
odlično izhodišče za večino tur, saj se nahaja tik nad avtobusno postajo, od koder vozi
avtobus po celotni dolini vsakih 30 minut brezplačno, zato se avtomobila praktično ne
potrebuje. So pa te vožnje, zaradi številnih turistov in nahrbtnikov, pogosto podobne konzervi
sardel. Nekateri so že ta dan odšli občudovati razglede do Rifugio Bonatti in okušati njihove
slastne pite.

Drugi dan, v nedeljo, smo se odpravili plezati granitne smeri, da bi se spoznali s stilom
plezanja in tamkajšnjo skalo. Po plezanju smo se v kampu okrepčali z večmeterskimi
»salsicci«, nato pa je vodja tabora Marko predlagal, da se odpravimo proti bivaku Gervasutti.
Dostop je od nas zahteval precej energije, saj je bila pot strma, težki nahrbtniki pa so nas
vztrajno vlekli nazaj proti dolini. Ko smo prispeli do bivaka, nas je pogled na ledenik
popolnoma očaral, a smo hitro videli, da je preveč razčlenjen za prehod do sten, ki smo jih
hoteli premagati.

Namesto načrtovane ture smo tako v ponedeljek zjutraj izvedli vajo reševanja iz ledeniških
razpok. Egon je s pogumnim skokom v razpoko najprej preveril, ali je ta dovolj globoka za
čim bolj realističen prikaz reševanja, Marko pa ga je nato uspešno izvlekel. Za njim smo v
razpoke poskakali še ostali in pod budnim očesom izkušenejših alpinistov vadili tehnike
reševanja naveze. Čeprav je bila vaja zahtevna, je realno prikazala reševanje in njegovo
časovno razsežnost vlečenja soplezalca iz razpoke.

V torek sva s Tomažem z gondolo Skyway odšla do Rifugio Torino, prečila ledenik in
preplezala greben Aiguilles Marbrées, nato pa odšla do koče na zasluženo pivo, ki je bila na
najino presenečenje cenejša kot v gostilni pod kampom. Na poti dol sva se ustavila še na
vmesni postaji Pavillon du Mont Frety. Tam sva dosegla vrh balvana po umetnih oprimkih,
opravila spust po toboganu ter si ogledala botanični vrt in muzej. Ostali so se že zjutraj
odpravili proti Rifugio Dalmazzi, kjer so poleg dostopa opravili še eno izmed smeri ob koči.
Ko sva se s Tomažem vrnila z ledenika, sem v kampu na hitro pojedla, nato pa se odpravila na
večerjo v kočo k ostalim, za menoj pa je prišla še Manca. Na poti sem opazila dva svizca, kar
mi je vlilo novo energijo za zadnji del vzpona.

V sredo je Sašo odločil, da greva z Manco z njim plezat »konstantno 5c« Profumo Proibito.
Ko sva pogledali skico, sva hitro opazili, da se med raztežaji skrivata tudi 6a in 6b, a sva se
kljub temu odločili, da poskusiva. Zaradi spregledane poti smo se že pred začetkom smeri
dobro ogreli s poplezavanjem po strmih skalnatih pobočjih. Izkazalo se je, da tudi raztežaji z
oceno 5c niso bili lahki, vendar smo uspešno dosegli vrh.

Sledilo je pet spustov po vrvi, sestop do koče in nato še nazaj v kamp. Borut, Marjan in Maks so ta dan plezali smeri na
Punta Est dei Monts Rouges de Triolet v bližini koče in se v dolino vrnili pred nami. Tomaž
se ni mogel upreti želji po še enem dnevu na ledeniku, zato sta se z Markotom ponovno
odpravila proti zgornji postaji Skywaya, prečila ledenik in preplezala Dans qual sens na Petit
capucinu.

V četrtek sem se z Marjanom in sedemletnim Timom odpravila v športno plezališče, kjer smo
preplezali več smeri. Tim je pokazal izjemen talent in veliko mero samozavesti, saj je vse
smeri preplezal brez večjih težav ter dokazal, da ima odlične predispozicije za bodočega
alpinista. Manca in Borut se prav tako nista mogla upreti obisku območja pod Mont Blancom,
ki smo ga ostali tako opevali, zato sta se z gondolo odpravila na greben, ki sva ga nekaj dni
prej preplezala s Tomažem.

Čeprav je bil tabor načrtovan do sobote, smo se zaradi napovedanih neviht odločili za odhod
že v petek. Zjutraj smo pospravili tabor in naši najmlajši udeleženki zapeli Vse najboljše ob
njenem prvem rojstnem dnevu, pojedli smo torto, se ustavili v središču Courmayeurja na
sladoledu in pivu, kupili nekaj magnetkov ter plišastega svizca Bobija ter se odpravili proti
domu.
Courmayeur nas je vse navdušil z mogočnimi razgledi, strmimi dostopi in skoraj neomejenimi
možnostmi za plezanje, alpinizem, pohodništvo, kolesarjenje ter raziskovanje visokogorskega
sveta. Domov smo se vrnili polni lepih spominov, novih izkušenj in z željo, da se v te gore
čim prej ponovno vrnemo.

Smeri:
Placche di Pré de Bar – Bierfest, 4a, 180 m – Borut in Maks
Placche di Pré de Bar – Bierfest, 4a, 180 m – Miha in Tomaž
Placche di Pré de Bar – Ryobi, 5a, 220 m – Miha in Maks
Punta Est dei Monts Rouges de Triolet, Rolling Socks, 5b/4a – Maks, Marjan in Borut
Punta Est dei Monts Rouges de Triolet, Cris-Tal, 5c/5a – Sašo in Marjan
Punta Est dei Monts Rouges de Triolet, Cris-Tal, 5c/5a (poskus) – Borut in Maks
Placche di Pré de Bar, 5c, 180 m – Jaka in Egon
Petit capucin, Dans qual sens, 6a, 300 m – Marko in Tomaž
Mont Rouge du Triolet – Profumo Proibito, 6b/5c, 260 m – Sašo, Manca in Lara
Val Ferret, Placche di Pre de Bar, Ligne blanche, 6b, 180 m – Marko in Andrej
Aiguilles Marbrées, PD+, II–IV – Lara in Tomaž
Aiguilles Marbrées, PD+, II–IV – Manca in Borut