Opozorilo: besedilo lahko obremenilno vpliva na počutje človeka 😉
Egon

 

Dejstva
Sobota, 22. avgust 2015: Boštjan, Egon, Dean, Barbi in jaz. Predvidene tri ure od Riofredda do bivaka v Mrzlih Vodah se izkažejo za predimezionirane, dobrih deset dolžinskih kilometrov in dobrih 700 višincev prepešačimo v dveh urah. V bližnjem potoku se oskrbimo z vodo, opremljeni s čelkami romantično zaključimo večerjo ob svečki na mizi, ter pred spanjem dokončno potrdimo jutrišnji cilj.
Nedelja, 23. avgust 2015: Slaba ura do vstopa. Boštjan jo zaradi še ne povsem saniranega komolca mahne peš naprej proti Višu nabirat višince, se vidimo zvečer. Naveza 1: Egon in Barbi. Naveza 2: Dean in podpisani.

Pridobljene izkušnje in nasveti
Za legendaren tesen, temačen in mestoma sluzast kamin priporočam čim lažji in čim manjši nahrbtnik. In tudi temu se med prebijanjem navzgor lahko zgodi bingljanje pod jajci. Ker na hrbtu zanj ne bo prostora. Na začetku napovedanega najlepšega dela smeri (pre)velik zatikajoč se nahrbtnik (še posebej, če je v njem oprema cele naveze) prav tako z ničemer ne olajša plezarije. Podobno, a manj izrazito velja za previsne dele smeri. Skratka: racionalno z nepotrebno navlako!

Vsaj dva previsa, ki sta dodatnih izzivov željnim, z nahrbtniki neobremenjenim plezalcem, verjetno res v užitek, je moč povsem logično obiti dva ali tri metre bolj levo. To dejanje sicer jasno kaže na fizično in mentalno šibkost akterja, a hkrati morda nakazuje na vsaj zmerno dodatno rabo možganskih krivulj v smislu iskanja najlažjega prehoda v smeri. In konec koncev je zelo težko dokazati, da se tudi Krobath okroglih 30 let pred mojim rojstvom ob prvem plezanju te smeri ni v enaki maniri izognil tistih dveh previsov. In še kakšnega za povrh.

Za zadnje metre kljub drugačni odločitvi višje rangiranih in izkušenejših članov odprave preverjeno priporočam pohodne čevlje namesto plezalk. Že zakaj (čez komot ga ni)!

Sestop
Še bolj zoprn, še bolj šodrast, in jaz še počasnejši, kot sem imel v spominu s sosednjega Pinnacola. Nepozabno neprijetno. A to je povsem subjektivna osebna izkušnja.

Kulturni dodatek
Smer je poznana tudi kot Mis Julijcev. Kompleksna petica. Ko temačno skalo obiščejo hladne sapice z meglicami, so najlepši raztežaji v popolni izpostavljenosti plezalca na trenutke kar srhljivi. A lepi.
A omenimo še posebej radostne trenutke …
ko me recimo (pre)velik in (pre)masiven nahrbtnik bingljajoč pod jajci napenjajoč maneversko vrv  vleče dol in v sluzastem kaminu meče iz ravnotežja, ali ko se zatakne v skalo nad mano ravno takrat, ko se reverso hkrati zatakne v skalo pod mano, jaz pa skušam istočasno izbezati metulja iz komaj dosegljive ozke špranje ter se hkrati spomnim prejšnjega Deanovega metulja, ki se (na moje stroške) ni dovolj dobro naučil leteti in je crknil nekje pod skalovjem.
Vse to v veliko veselje ostalih prisotnih pospremim z energijsko intenzivnimi kratkimi pogovori s skalo, gurtno, rukzakom in podobnimi fakti. Vsebinsko in količinsko precej omejen vokabular je znatno obogatem z mnogimi tujkami, pretežno z območja Balkana.

Post Festum
– Za uporabljene plezalnike mi na podlagi fotografije intenzivno turkizno obarvanih nog, posnete s telefonom dva dni po plezariji, brez ugovarjanja priznajo reklamacijo. Čakam nove.
– Legendarna 15-letna cenena večnamenska naglavna rdeča ruta iz Nepala, ki je doslej pod čelado pridno pomagala odvodnjavati lasišče, je ostala nekje na sestopu.
– V smeri je na svojo željo ostala ena gurtna, trdno zataknjena v ozko špranjo.
– Nekje pod smerjo leži crknjen padalec – Deanov metulj, ki ni hotel leteti.

Dan potem
Po razvozu članov ekspedicije sem doma v ponedeljek okoli dveh zjutraj. Po rednem jutranjem delu v studiu dopoldan nekaj poslovnih postankov v Ljubljani. V Negovi pri Gornji Radgoni na salonu Traminec poskusim vseh 95 predstavljenih vin, opravim potencialno pomemben poslovni pogovor, posnamem potrebne fotografije dogajanja za jesensko številko revije Vino ter zabeležim nekaj video izjav za najave člankov isti reviji. Ter se še zdaj že kar precej utrujen odpeljem domov. Torek.

Zaključek
F a j n .

Marijan

Gora: Trbiška Krniška špica
Smer: S raz glavnega vrha – Krobath, Metzger, 1933; V-, 550 m
Plezali: Egon Pavlica in Barbi V. Močivnik, Dean Strosar in Marijan Močivnik
Trajanje celotne ture (od avta do avta): 18 ur