Letos sva s Simonom splezala že nekaj smeri skupaj in vedno, ko je bilo vprašanje, kam greva, je bil na sporedu tudi Medo. A sem se mu vedno izognila… je pretoplo, ni pravo vreme, nisem še v formi, bi raje kaj lažjega, bi bilo lepše kaj drugega… Pa sva šla drugam, v Bovec, Vipavo, Karnjice…

No, ampak Medo je le klasika, bi se pa že spodobilo. Sploh pa, VSAK gre vsaj enkrat v Medota. In tu je tudi težava… zgodb iz Medota je na kupe, objav na internetu, kar se hoče… „smer je zlizana, težka, abzajli so zračni“, ali v nadaljevanju „premraz bo, nohtalo bo, plezalke ne držijo“. Večer prej se odločim, da ne grem, potem pa, da vseeno grem – „samo pogledat“.

Zjutraj se odpraviva proti obali, temperature so malo nad lediščem, burja pa kar konkretna. V Ospu sva prva, mraz je, stena v senci, nič kaj vzpodbudno. Prva dva raztežaja se ukvarjava predvsem z ogrevanjem, sebe, mišic, rok, prstov… joj, v prste pa res grize!

Potem pa počasi steče… v drugi polovici smeri dobim občutek, da plezam, kaka dva detajla sta res malo težja, zlizana pa tudi ni prav dosti (v primerjavi z lažjimi smermi na Napoleonski cesti), drugače pa prav LEPA plezarija. Na vrhu naju objamejo sončni žarki, no ja, pa tudi burja ima nad robom večjo moč, ampak to ni več problem. Prvi abzajl, drugi abzajl – ta je res zračen (nekje na polovici se spomnim, da bi bilo dobro tudi dihati vmes:)), tretji in sva dol.

Ko potegnem črto – strah zaradi nestvarnih informacij o smeri se je izkazal za neupravičenega, smer je lepa, bom šla še in jo priporočam!

Napisala: Ana

Osp, MEDO, 120m, 5c (3,5b,5c,5c)

Plezala: Ana Plesničar Nemec (5c) in v vodstvu Simon Ušaj (5c, A0)