Pozdrav poletju ali kako alpinist opere gate

Written by Pavlica



November 13, 2016

Tisti občutek, ko bi po preplezani smeri najraje pustil plezanje in se posvetil bolj varnemu športu kot je naprimer ameriški nogomet ali rugby. Ko se plezanje iz lahkotnega poplezavanja sprevrže v boj za preživetje. Skratka, pozdrav poletju.

V soboto, 27.8.2016 sem se šel ogrevat na hrib nad dolino Zadnjico, Egon pa je užival z družino v Trenti. Pozno popoldne smo se dobili na planini Zapotok, kjer smo imel naše domovanje za to noč. Luštna koča, kjer teče sveža in hladna voda ter kulisa z okoliškimi vršaci. Raj za hribovske romantike. Planina Zapotok je idealno izhodišče za za Srebrnjak, Zapotoški vrh in Bavški Grintavec. Zvečer, ob siju lune, saj se v TNP ne sme kurit, sva naredila plan, da greva naslednji dan plezat v Srebrnjak, smer Severozahodni steber. Zjutraj zarana sva se zbudila, nakar je padla odločitev, da je prej potrebno spraviti familijo nazaj v dolino, saj je pot proti Zadnji trenti kar nevarna za otroke. Tako sva bila pripravljena za plezanje šele okoli 13.00 ure. Potrebna je bila konkretna sprememba plezalnega plana. Na hitro sva pregledala smeri v Zapotoškem vrhu in se odločila za smer Likar – Markič.

V zložnem tempu sva bila pod steno in kmalu tudi pod smerjo. Prvi raztežaj je dobil Egon, kjer je po naloženem žlebu potegnil do pod zapore v obliki črne strehe. Naslednji raztežaj sem potegnil jaz, kjer me je čakala lepa IV-ka v obliki žleba in nato plošč. Take plošče mi niso nekako po godu, saj so monolitne in je problem zabiti kak klin, vendar z malce strahu in veliko poguma, sem prišel do prve police. Egon je brez težav prišel za menoj, kjer sva si zamenjala opremo in je nadaljeval po mokri zajedi. Pogumno se je prebil po tej drseči zajedi do sidrišča. Že ko sem šel za njim, mi ni nič kaj dišala ta mokra skala. A kaj, ko drugega ne preostane. Plezat naprej. Zajeda se je kmalu končala in se spet spremenila v plošče ter nadaljevala na travnato polico. Plezati po morki skali še nekako gre. Plezati na travnato polico, je pa druga zgodba, ko človek ne ve ali se bo vse to odtrgalo ali ne. Tisti omenjeni previs je bolj ko ne samo malce višji skok. Brez omembe vredno. Čakala naju je samo še izstopna zajeda in že sva bila na vrhu oziroma na grebenu. Čakal naju je še dokaj krušljiv greben do urejenega sidrišča za abzajl, še sprehod po žlebu in že sva bila na sedlu Velika vrata. Kar se da hitro sva odšla proti planini in nato naprej proti zadnji Trenti, saj naju je lovila noč. Že med vračanjem do vozila sva naredila plan, da greva naslednji dan v Debelo peč, v smer Jesih – Potočnik.

V stilu GHD sva šla preko prelaza Vršič v Kranjsko goro, v nabavo za hrano in obisk lokalne picerije. V Gozdu Martuljek sva natočila vodo pri izviru in se odpravila v dolino Krme v apartma z kar nekaj zvezdicami.

V ponedeljek, 29.8.2016 ob 6.00 uri je budilka nesramno prehitro zbudila dva utrujena plezalca. Lagano sportski sva opravila jutranjo rutino z zajtrkom pred apartmajem, pripravila vse železje za vzpon in se, v avanturistični vnemi podala proti Kovinarski koči, kjer sva pustila avto in z nožnim pogonom odhitela proti severni steni Debele peči. Pot do tja je kar hitro minila, saj sva vedela, da je pozno popoldne napovedana nevihta. Kaj kmalu sva bila pod smerjo, kjer sva se opremila s težko plezalno ropotijo in nenavezana nadaljevala po žlebu (II-III) do prvega sidrišča. Mislim, da sva pod prvim stolpom malce zašla iz smeri in sva morala ali po krušljivi IV-ki ali po platasti V-ki prečiti v levo in nadaljevati do vrha stebra. Prišla sva so vrha stebra, kjer sva nadaljevala po razu, ki se giblje med II in IV, zaradi česar sva plezala navezana. Približno raztežaj pred kaminom, sva se razvezala in nesla vrv pod kamin, saj je bi do tja sprehod. Kamin sem preplezal jaz naprej, saj je bil nabit prav po športno. Heh, edini problem je, da se kamine ne da trenirati v plezališčih. Jebemu. Ko sva oba prišla ven iz kamina in nadaljevala po razu, sva opazila prve nevihtne oblake. Nekaj minut za tem, je prvič začelo deževati, vendar je hitro ponehalo in pustilo mokro ter popljuvano skalo, a se je malo razjasnilo. Po tem sem vseskozi opazoval Rjavino in okolico, ali se kaj zapira z oblaki. Kar se da hitro sva plezala naprej. Egon je dobil zadnjo IV-ko pred koncem, malce krušljivo, a plezljivo. Ko je naredil sidrišče in zakričal, da grem lahko naprej, sem nadaljeval, ravno v tem trenutku pa se je nad naju odprl pekel v obliki dežja, sodre, strel in vetra. Najebala sva ga, sem si sam pri sebi rekel in plezal naprej, saj mi drugega ni preostalo. Pridem do Egona, kjer se res na hitro pomeniva kako naprej. Edina možnost je bila, da plezava do vrha, saj naj bi bil samo še sprehod po II-III. Predzadnji raztežaj sem vlekel jaz, a sem se zaradi slabe vidljivosti in dežja zaplezal, sicer v kako IV-ko, a dež mi ni pustil naprej. Egon je prišel do mene, kjer sem ga potem spustil v majhno kotanjo. Tam je splezal malenkost višje in naredil sidrišče. Za njim sem prišel po neki tečni prečki, a sem bil kar presenečen, ko sem občutil, kako plezalke primejo v mokri skali. V suhem, ta prečka ne bi pomenila velikega zalogaja, a v mokrem pa je. Tako je jure je priplezal do Egona, ki se je tresel v štantu, kot da bi plesal rave. Po skalah je tekla mešanica vode in vsakič ko se je prijel za oprimek, ga je napolnilo in mu spralo gate. Jure je potegnil še zadnji raztežaj do vrha. On bi lahko rekel, da ga je odšprintal, saj se mi je zdelo, da sem v cca 30 m vrvi bil takoj na vrhu. Morda ni bilo ravno pametno dejanje, a z enim klinom v raztežaju sem se počutil varnega. Bolj varen kot od dežja in strel. Pride Egon za menoj, kjer se samo razveževa in odhitiva do vrha smeri po naloženem in mokrem pesku. Tam se zapodiva v bližnje rušje in se zavijeva v bivak vrečo ter se poskušava ogreti. Če bi bila poleg mene ženska, bi se morda še bolj objemal, a ko gre za življenje, pač pustiš moralo v dolini. Ko je dež je malce ponehal sva se hitro, a res hitro odpravila do lovske potke, ki naju pelje nazaj v dolino. Spust je dokaj hitro minil in sva bila v roku dveh ur nazaj pri avtu, pri Kovinarski koči. Je res sedlo dati nase suha oblačila, se vsesti v toplo kočo ter spiti šilce žganice in kavo, ter obdelati kar sva doživela.

Najina dogodivščina in seveda omenjeni dogodek v Debeli peči mi bo dolgo ostal v spominu. Tudi poseben prostor na moji čeladi, ki je namenjen takim zadevam, ima nov vpis.