V četrtek je sledila serija šodrovskih za predah. Z načelnikom sva jo ubrala iz Jermance proti Macesnom nad Pastirci. Po bolj ali manj uspešnem sledenju lovske stezice z mnogo gaženja ruševja sva bila ob 10:30 na vstopu smeri. Prvi raztežaj nama je popravil okus iz borovih iglic na lepo skalo lahke IV. Vendar so se naslednji raztežaji spet izneverili in tako sva praktično celo smer/greben 450m kosmate II do vrha Sukalnika dokončala v gojzarjih in štajerski navezi. Ob 14h sediva na vrhu in željna več skale in pleže vstopiva še v JJZ greben planjave, povprečno III/II. Začneva spet s štajercem, potem leti kamenje… Spusti se megla. Vmes dva boljša cuga nato se razveževa in poiščeva prehode po lažjem svetu do zahodnega vrha. Od tam po grebenu na vzhodni vrh, kjer se zaradi megle ne vidi daleč. Spustiva se spet do Sukalnika, kjer se podpreva  pred obilnejšo večerjo potem v Kamniški koči… Skleneva da je bil dan vseeno lepo izkoriščen in telo zasluženo hidrirava z nefiltriranim-i. Iz Kamniške Bistrice se nam medtem pridruži še ostala druščina…

Poplezovala: Egon in Dominik

Smer: Greben nad Macesni, II(IV), 450m;  JJZ raz Planjave III, 240m

V petek zvečer družno sklenemo da ob razpoložljivih kadrih, opremi in ambicijah v soboto zjutraj v teh navezah napademo Steber v Brani in nadaljujemo po Šiji do vrha. Jutro nas pozdravi z gosto meglo in pršenjem, kar udobno podaljša zajtrk in omogoči nekaj partij briškule. Načelnik naposled sklene da megla ne bo naša usoda in ljudstvo zapodi iz koče plezat. Kljub sistematičnemu iskanju nas osmerica v megli ne najde vstopa v Steber Brane. Obrnemo na severno stran gore, kjer je vidljivost boljša. Planincev se še ne gremo in izberemo smer Kje so tiste stezice. Večina nas z njo opravi solo, kjer posvečamo večino pozornosti ne-podiranju skal z gore. Na vrhu nas končno pozdravi sonce, megla izgublja svoj boj. Po grebenu Šije prisolira tudi večni mladenič Cene.

Plezali: Egon, Darjo, Magdalena, Barbi, Petra, Marjan, Danijel, Dominik

Smer: Kje so tiste stezice II/III, 240m

Megla se odstrani, mi pa sestopimo na sedlo. Sedaj da gremo pa plezat … Tokrat končno pade Steber Brane.

Plezali: Egon, Darjo, Magdalena, Petra, Danijel

Nedelja. Jutranje sončne žarke ekspresno preženejo oblaki, ker pa ti tokrat menda grozijo kvečjemu s pršenjem, ne pa s strelami in drugim arzenalom posebnih efektov, uspe Egon prepričati Danijela in mene, da dopoldan preživimo na štriku in tako skočimo po potki do vstopa v smer Svetelove, se navežemo in gospod načelnik spleza kot prvi kar je pač tam treba, z Danijelom pa pridno telovadiva za njim. Skala je ponekod kompaktna, večinoma pa njena kompaktnost ni ravno hvale vredna. Plezati na moč nima smisla, hitro lahko pod vplivom gravitacije poletiš v simbiozi s kako večjo skalo na soplezalca pod sabo. Na srečo, in ker uporabimo tudi tudi nekaj pameti, se ne zgodi nič takega. Sestopimo nenavezani počasi po sosednji smeri in popoldan se celotna odprava AO s Kamniškega sedla spusti v Kamniško Bistrico.

Smer Svetelove, 170 m, IV+/III  Plezali: Egon, Marijan, Danijel