Vipavska Bela. Četrtek, 23. julij. Od predvidenih dveh navez, ene plezalske in ene fotografove, smo se na predvidenem prizorišču dogajanja znašli le Simon, Barbi in jaz. V praksi je to pomenilo, da sem s fotoaparatom visel na štriku in lahko kvečjemu rahlo nihal sem ali tja. Ne zelo fleksibilno. A nekaj posnetkov je vseeno nastalo.

Potem v razmišljanju o morebitni naslednji, bolje načrtovani akciji, nepredvideno dobim še možnost testiranja radijsko upravljanih flešev in to je zdaj preprosto to. Gas!

Edini dan, ko bi mi glede na ostale obveznosti, vreme in podobne omejitve, lahko zneslo, je torek. 28. julij. Tokrat uspem dovolj hitro zbrati dovolj številno ekipo, minimum je šesterica, logistika za predvideno dogajanje je namreč kar zahtevna. Zavesa, ki se zaradi istoimenskega detajla in konfiguracije terena levo in desno od nje, zdi najbolj primerna, je hkrati tudi ena od najbolj obljudenih smeri v Beli. Poleg tega potrebujemo za nekaj istih ur na eni strani Zavese vsaj še vsaj Urka ali Matička, na njeni drugi strani pa Ribico in Raka.

Z Barbi torej popoldan po šihtu čim prej v Belo, mimogrede pobereva v Ajdovščini Ožbejev štrik in tik pred skupino Nemcev, ki se z vodničkom v rokah orientirajo po sektorju, zavzameva Zaveso in Ribico. Matic in Petra prispevata naslednji štrik, Boštjan pošlje še Vida z dvema štrikoma, sam se nam pridruži po fizioterapiji, Tadej pa seveda tudi ne zataji in okupacija je v slogu blitzkriega uspešno zaključena. Pozneje se sicer ugotovi, da nam je štrik v Raku v napoto na fotkah in ga izpnemo, a jasno je, da je teritorij naš.

Zdi se enostavno in morda je tudi iz nastalih slik videti tako, a fotograf se mora za tako zadevo z opremo spraviti v primerno pozicijo, kjer lahko dela in kjer je hkrati tudi dovolj gibljiv. Plezalec – maneken – naj bi svoje delo seveda suvereno opravil, in to po večkrat. Ter tu pa tam počakal, da se preverijo vmesni rezultati, da se lučkar na tretjem štriku drugače namesti, da si obriše nos, da se napolnijo fleši ipd. In potem se poziciji fotografa in lučkarja zamenjata, varovalci si malo odpočijejo ali splezajo katero od sosednjih smeri, v vlogi manekena pa se vsake toliko časa poskusi naslednji plezalec.

Nekaj rezultatov iz različnih faz dogajanja je priloženih, nekaj jih je (med ostalimi) še na www.marijanmocivnik.com (rubrika Climbing). A več kot tokratne fotke so vredne pridobljene izkušnje. Za kar gredo zasluge celotni ekipi.